„Čez  Brda privriskal je k nam sončni maj“  …  (Ludvik Zorzut)

Zjutraj je zahodno nebo pokrivala sivomodra zavesa, a vremenska napoved je omenjala prve deževne kaplje šele popoldne in brez pomislekov smo se odpravili v Brda; z avtomobili – Mirku vedno uspe nagovoriti dovolj voznikov – hvala njemu in vsem šoferjem -  do Dobrovega, nato pa … pot pod noge. S parkirišča pri Kmetijski zadrugi smo šli nekaj deset metrov po cesti, nato se sprostili in nadaljevali po ulici do gradu Dobrovo. Na  turistični tabli smo si lahko ogledali deset Pohodnih poti češnjevega cveta in zemljevid Brd, Mirko nam je z besedami predstavil to pokrajino, njegov prijatelj Jože pa je bil trdno zagotovilo, da nas bo varno vodil po cestah, poteh in stezah med griči in holmi, po grapah in med vinogradi. Pohod smo nadaljevali z vzpenjanjem preko Vrha, rahlim spustom in spet navkreber do prvih hiš Medane. Kmalu smo prišli do središča kraja, rojstne vasi slovenskega pesnika Alojza Gradnika. Vas je znana po gostiščih in vinskih kleteh. Predvsem pa se od tu odpirajo prelepi razgledi na gričevnato pokrajino na skrajnem robu Slovenije, na svet med gorami in morjem.

Med skrbno negovanimi vinogradi in oljčniki smo se spustili do asfaltne ceste in si vzeli še čas za malico. Sonce je sramežljivo pokukalo izza oblakov in pot ob potoku v zavetju hladne sence nas je prijetno osvežila in složno smo premagovali vzpon proti Biljani. Ob poti smo ugledali vabljivo rdeče jagode, žal neužitne, ker sploh niso bile gozdne jagode, a z rdečo barvo so res lepo žarele med zelenjem. Sledili smo otroškemu čebljanju in se pozdravili z vrtčevskimi otroki, ki so nam zaupali, da taborijo med drevjem. Dospeli smo do Biljane in se sprehodili po kraju. To je ena najlepših briških vasi. Prepoznana je po značilnem zvoniku in župnijski cerkvi, spomnimo se je tudi iz nadaljevanke Ena žlahtna štorja.

Sončni žarki so našli opoldanski počitek za oblaki, ki so gradili nevihtno steno.  Piš in prve kaplje so nas spodbudile k hitrejši hoji proti Dobrovemu, dežja je bilo le za potrditev starega pregovora o današnji godovnici „us**** Zofki“: če Zofka zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni. Pa naj bo, vse za lepo vreme, za lepe četrtkove pohode, za dobro dušam in srcem; saj za dežjem vedno posije sonce, včasih tudi mavrica. Mi tokrat mavrice nismo ugledali, k dobremu počutju pa je izdatno pripomoglo okusno kosilo v restavraciji na Dobrovem.

anb, Društvo upokojencev Ajdovščina