Otok Vis. Otok o katerem smo lahko le sanjali, da bi ga obiskali ali pa tam preživeli dopust. Po letu 1990, ko se je JLA umaknila z otoka, se je začel odpirati za obiskovalce in turizem.

Meri skoraj 90 km2, dolžina obale je 85 km. Otok ima bogato zgodovino. Od neolitika naprej so otok zavzeli Iliri, Grki, Rimljani, Bizantinci in Benečani. V času Napoleonovih osvajanj so se na otoku izmenjali Avstrijci, Francozi in Angleži. Od leta 1920 pa je prešel pod upravo Jugoslavije. Med 2. svetovno vojno je osvobojeni Vis po letu 1943 postal glavna baza mornarice in oporišče NOB, od leta 1944 pa sedež Vrhovnega štaba NOV. Po drugi svetovni vojni je bila tu pomorsko vojaška baza JLA, tujcem je bil do leta 1990 dostop na otok prepovedan.

Od kar pomnim, sem si želela, da bi videla in obiskala ta biser Jadranskega morja. 

Zgodaj zjutraj  2. septembra smo krenili iz Ajdovščine. "Pot bo dolga, najprej do Splita, nato trajekt, in še vožnja po otoku ..." sem razmišljala, "starejši smo, upam, da bo šlo". In res, že pred poldnevom smo bili v Splitu, kjer smo se sprehodili, pomalicali in spili kavico v hladni senci bara. Vreme je bilo čudovito, pravo poletno in je veliko obetalo. Vkrcali smo se na trajekt in uživali dobri dve uri v plovbi ter zapluli v pristanišče mesteca Vis, nato še slabe pol ure z avtobusom in prispeli smo v Komižo, našo končno destinacijo. Hotel Biševo stoji le 10 m od prodnate plaže, čisto sinje morje je vabilo. Ob obali smo se hladili v senci palm in borovcev ali pa v enem od dveh barov uživali ob kepici sladoleda in vrčku piva.

Še ena posebna zanimivost je bila ob plaži. Tam stoji trojamborska cerkev, zgrajena v renesančnem stilu. Posvečena je sv. Marji Gusarski. 8. septembra, na njen god, smo se udeležili svete maše.

Takoj levo od hotela je speljana cesta, ki vodi ob obali do rive mesteca Komiža. Do zadnjega kotička zasedeni bari in restavracije, ob rivi turistične agencije, ki so vabile na plovbo in izlete, polno sprehajalcev je dajalo vtis, da smo sredi poletne sezone.

Že naslednji dan smo z našo vodnico Andrejo obiskali partizansko bolnico v bližini Komiže in popoldan degustirali pristne domače jedi na kmetiji.

Z lokalno vodnico Ivano smo obiskali mesto Vis. Toliko zanimivosti je povedala, tako doživeto je pripovedovala, da smo jo ves dopoldan odprtih ust poslušali.

In prišla je sreda, dan namenjen obisku Modre špilje na otoku Biševo. Srečnica ali srečnež je vsak, ki si lahko ogleda to naravno lepoto morske votline. Don Pierino nas je ta dan popeljal okrog otoka. Kopali smo se na plaži Porat, imeli morsko kosilo na ladjici, pridno zalivali s plavcem in belim vinom vugava, ki sta značilni vini otoka Vis.

Ta dan nismo mogli v Modro špiljo, ker je bila morska gladina previsoka, zato smo se naslednji dan vrnili in občudovali to naravno lepoto morske votline, kjer sončna svetloba pada tako, da je votlina obarvana v modro.

Naslednji dan smo se odpravili na pohod na najvišji hrib otoka Vis, Hum. Visok je 587 m. Pod hribom, kakih 20 minut hoje, smo si ogledali Titovo votlino, kamor se je Tito leta 1944 umaknil iz Drvarja in imel svoj štab. Tam se je srečal s Churchillom in Stalinom. Pot je vodila dalje do vrha Huma, kjer stoji majhna cerkvica. Poplačani smo bili s čudovitim razgledom. Tega dne smo videli še delček naše zgodovine.

Za zadnji dan je bila v programu plovba okrog otoka, kopanje na eni izmed prelepih plaž in kosilo na ladjici. Teden  je hitro, prehitro minil. Le ob dobri organizaciji je bil čas tudi za plavanje, sončenje, poležavanje, branje in lenarjenje na plaži.

Vse se je sestavilo kot je treba: čudovito vreme, krasna destinacija, obiski zgodovinskih znamenitosti in naravnih lepot, druženje. Morda bo še kdaj možnost obiskat otok Vis, kajti videli smo le delček njegovih lepot in zanimivosti.

Rožica Kovač, Društvio upokojencev Ajdovščina