V četrtek,  6. oktobra, smo se zgodaj zjutraj točno do minute po programu odpeljali z avtobusne postaje v Ajdovščini proti mejnemu prehodu s Hrvaško, uživali v sončne vzhodu in s postankom za zajtrk prispeli v mestece Visoko v Bosni. Ta ogled smo dodali v program, zato je bil štiri dnevni izlet, splačalo se je. Šele pred leti je poslovnež Osmanagić začel z raziskovanjem, ker je opazil, da je hrib Visoćica v neverjetno pravilni geometrijski obliki in da je pravzaprav 'piramida Sonca', ki so jo zgradili pred 12.000 leti. Od njegovega odkritja  do danes so opravili veliko raziskav, ki vedno bolj potrjuje njegovo odkritje. S čeladami in vodnico smo se sprehodili po odkritih rovih, dolgih 2,2 kilometra, v njih se čuti neverjetna energija in začudenje, kaj so zgradili pred toliko tisoč leti in zakaj. Veliko vprašanj, nedvomno je res, da so tam neverjetne energije in sevanja, ki smo jih čutili tudi po sprehodu po parku.

Še bi se zadržali, a morali smo naprej do Sarajeva, kjer nas je že čakal vodnik. Neverjetna enciklopedija je bil ta fant, na zanimiv humorni način nas je popeljal skozi znamenitosti tega mesta, ki je z neverjetno arhitekturo (pa tudi zgodovinsko) zelo zanimivo. Ogledali smo si olimpijski stadion in druge stavbe, ki so bile zgrajene leta 1984 za zimske olimpijske igre. Seveda smo se sprehodili po Baščaršiji in si privoščili pristne čevapčiče. Kar peš smo se polni vtisov tega dne odpravili v hotel Saraj, ki stoji na hribčku, skoraj v centru mesta. Kmalu po peti uri zjutraj nas je prebudila molitev muslimanov, ki je donela iz zvočnikov preko mesta.

Drugi dan smo se odpeljali do 200 kilometrov oddaljenega Mostarja. Med potjo smo se ustavili v Jablanici in si ogledali most čez Neretvo, zgrajen leta 1888, znan potem, da so ga partizani zrušili  leta 1943 in ga v marcu spet zgradili samo za 18 ur, da so lahko prenesli ranjence.

Mostar: mesto, ki te prevzame s svojo zgodovino, slikovitostjo in lepoto. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru, ustavili pri znamenitem mostarskem  mostu, ki je pod Unescovo zaščito, kjer smo se slikali in imeli srečo, da smo posneli skok v Neretvo iz višine 24 metrov.

Prehitro je bilo treba naprej. Naslednji postanek je bil pri izviru reke Bune v Blagoni. Ta čudovita naravna znamenitost nas je prevzela skupaj z trdnjavo Hercog Stjepana. Tam smo si privoščili pravo turško kavo in uživali ob pogledu na čisto reko Buno,  lesketajočo se v popoldanskem soncu.

Naprej, naprej je treba, Međugorje nas čaka še ta dan. Na hitro nastanitev v penzionu, sveta maša je ob 18. uri. Presenečenj ni konca, več tisoč glava množica je zbrana na prostem pri sveti maši, ki jo vodi poljski škof. Veličastno! Po maši smo se odpravili z lučkami in ob svetlobi polne lune na goro Videnja, kjer se je Marija pokazala prvič leta 1981. Tam je postavljen kip Marije - Kraljice miru. Tretji dan odhod ob 11. uri, kdor zmore še na goro Križevac, dobro uro hoda, visoko 448 m, do katere je postavljen Križev pot. Prenekateri romar, zaradi zaobljube ali prošnje, pride do vrha po kolenih. Međugorje pusti pečat, postalo je pravo svetovno romarsko središče.

Gremo naprej v dolino Neretve, kjer nas čakajo 'trupice' s katerimi se popeljemo v nasade mandarin, ki si jih po želji naberemo. Že na 'trupicah' je veselo, harmonika igra, okrepčamo se z osvežilnimi pijačami in uživamo ob plovbi po kanalih reke Neretve. Ko se vrnemo,  nas že čaka živa glasba, bogato kosilo, odlično vino in gusarji, ki nas zabavajo. Dobre volje se od njih nalezemo prav vsi, tako da zaplešemo in zapojemo z njimi. Še, še bi ostali a moramo naprej. Presenečenje! Ni bilo v programu. Naš šofer Stojan je zapeljal do novega mostu, poleti odprtega iz celine na polotok Pelješac. Krasen most, veličasten. Izstopili smo in posneli skupinsko fotografijo. Od tam na Makarsko riviero, kjer smo čisto ob morju prenočili. Čudovito je , nekateri se gredo kopat, morje je bilo še dovolj toplo.

In že se zbudimo v zadnji dan našega potovanja. Po stari jadranski magistrali proti domu. Ogled mesteca Omiš, čas za kavico in veselo proti domu. Vendar presenečenj ni še konec, nedelja je in mi se ustavimo v Vepricah, svetišču Matere božje, za katerega skoraj nihče ni slišal, ravno takrat je bila maša v slovenskem jeziku. Potem proti domu, po cesti, speljani ob obali smo uživali ob spominih, pogledu na dalmatinske otoke in krasni naravi. Med vožnjo domov sta nam vodnica Nina in šofer Stojan pripravila pravo nedeljsko oddajo 'Poslušalci častijo in pozdravljajo', vsak si je lahko zaželel pesem po svoji želji, Nina je prebrala, Stojan je predvajal. Prehitro smo prišli domov.

Zaključek!

Lepo je bilo, skoraj si ne moreš predstavljati, kaj lahko vidiš in doživiš v štirih dneh. Bil je izlet presežkov. Upamo, da se naslednje leto spet zberemo in odpeljemo na izlet odkrivat lepe in zanimive kraje.

Rožica Kovač, Društvo upokojencev Ajdovščina