Prav tako je bilo tudi v Šturjah, kjer smo vsak dan začeli z zbiranjem, med katerim ni manjkalo glasnega petja in plesanja. Ko smo se vsi zbrali, smo med petjem oratorijske himne dvignili zastavo ter dan začeli s kratko molitvijo. Po molitvi smo animatorji odigrali kratke izseke iz Marijinega življenja, ki so otrokom pomagali, da so lažje sledili skupni župnikovi katehezi ter katehezam po manjših, po starosti razdeljenih, skupinah, ki so jih vodili animatorji. Na oratoriju pa otroci niso spoznavali samo Jezusa in njegove matere Marije, ampak so se naučili tudi kako povsem praktično spretnost. Za to je bila priložnost pri delavnicah, kjer so lahko pokazali svojo ustvarjalnost pri izdelovanju raznoraznih izdelkov. Po delavnicah smo s petjem in molitvijo pozdravili Jezusa v cerkvi, nato pa nam je že zakrulilo po želodčkih, zato smo odhiteli na kosilo.

V prostem času po kosilu so se otroci lahko udeležili različnih kratkih delavnic – glasbene, frizerske, spalne, športne … Ko smo se nekoliko odpočili, smo se skupaj zbrali pri veliki igri, ki pa se je morala včasih malo prilagajati vremenu, a z dobro voljo smo premagali tudi slabo vreme. Dan se je za otroke zaključil z vsakodnevno sveto mašo, animatorji pa smo v Šturjah ostajali cele dneve in spali v župnišču, saj smo se v popoldanskem in večernem času pripravljali na naslednje dneve, čas pa smo izkoristili tudi za druženje. Animatorji smo skupaj odšli tudi na duhovniško posvečenje na Sveto Goro, kar je bila za vse lepa, za mnoge pa tudi nova izkušnja. Teden, ki se ga bomo radi spominjali tako mi kot tudi otroci, je res zelo hitro minil. Bili smo utrujeni, a srečni in zadovoljni.

Hvaležni smo, da smo te dni preživeli skupaj – se skupaj veselili, peli, se učili, ustvarjali, se igrali, spoznavali Marijo in Božji dotik v njenem in našem življenju ter Šturjam prinašali mlado in živo vero.

Hvaležni smo tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da smo otrokom in mladim lahko približali Boga – vsem, ki so nas podpirali z molitvijo, vsem, ki so prenašali živ-žav (včasih res glasen) okoli cerkve in župnišča, vsem, ki so poskrbeli za naše želodčke ali nam na kak drugačen način materialno pomagali. Predvsem pa smo hvaležni staršem, ki so nam teh pet dni zaupali svoje otroke. Upamo, da bodo iskrice, ki smo jih v tem tednu prižigali v otroških dušah, zanetile neugasljiv ogenj trdne vere.

Helena Rebek