Slovenci imamo do zvonov zelo čustven pristop, najbrž zato, ker so prav zvonovi imeli skozi zgodovino Slovencev neko sporočilno vlogo. Naznanjali so nevarnost, delopust, vabili k bogoslužju, pospremili so ljudi k poroki, na zadnjo pot, ob koncu vojne pa so sporočali mir in veselje, novo upanje in povezovali ljudi.

V letošnjem letu pišemo 100 let od začetka prve svetovne vojne. Ljudje, ki so živeli ob Soči, so v tistih časih doživljali hude čase, zato smo se odločili, da ponovimo prevoz svetogorskega zvona in ga posvetimo vsem takrat trpečim in zdajšnjim ljudem za novo upanje in povezovanje.

Furmani so v sodelovanju z Goriškim muzejem pet mesecev pred Furmanskim praznikom v Postojni stopili skupaj, da so začeli redno trenirati 16 konj, da so pripravili originalen voz parizar in repliko svetogorskega zvona, ki je najtežji bronasti zvon na Slovenskem - tisti na Sveti Gori seveda.

Prevozu zvona se je pridružil še voz s štirivprego, ki je prevažal pritrkovalce iz Lokavca in njihove miniaturne zvonove.

Prevoz so izpeljali od Razdrtega do Postojne. S tako številno vprego na tako dolgi razdalji – 15 km - najverjetneje ni fural niti Gašper Hvalič pred sto leti.

Peljati toliko konj v vrsti in še toliko kilometrov je prava mojstrovina. Vsak konj ima svoj karakter, eni so hitrejši, drugi počasnejši, eni bolj prilagodljivi, drugi manj in držati jih v ravnovesju, kar pomeni za furmane veliko napora, potrpežljivosti in znanja. Pri prevozu zvona je sodelovalo osem furmanov in trije pomočniki, pri prevozu pritrkovalcev in miniaturnih zvonov pa en furman in štirje pomočniki. Ta voz so furmani peljali s še z večjo odgovornostjo, saj so bili na vozu mladi pritrkovalci.

Da je to velik podvig, so spoznali tudi na Furmanskem prazniku v Postojni in društvu DOLI za prevoz zvona podelili prvo nagrado. Zelo smo veseli, ker je tudi voz s štirivprego in pritrkovalci dobil četrto mesto. Povedati je treba, da so furmani društva DOLI tudi prejšnje leto dobili prvo nagrado.

Ko je bilo vsega konec in so se furmani in pomočniki po napornem delu lahko sproščeno usedli in nekaj pojedli, je glavni furman Iztok Kompara rekel: »Hvala Bogu, vse se je srečno končalo. Prepričan sem, da sv. Marija pazi na nas.«

Nada Blažko