Prvi vtisi o lanski Parenzani so bili lepi. Takrat smo rekli, da se vrnemo, ko bodo asfaltirali progo, ki je v večjem delu zelo grob makadam na razdalji 75 km. Ta del je v celoti po hrvaški Istri in prepuščen obnovi morebitnim evropskim sredstvom. Želja za ponovni obisk prekrasne poti je bila prevelika in je premagala slabo voljo o grobem makadamu.

V drugi majski soboti se nas je šest odločilo, da ponovimo izlet. Odpravili smo se do sečoveljskega letališča z avti ter startali s kolesi. Vreme je bilo jasno in hladno, idealno za te vrste rekreacijo. Najprej smo si iz razgledne točke ogledali soline in celoten zaliv ter v zelenem okolju nadaljevali pot ob spremljavi ptičjega petja. Naslednja točka so bile Buje s počitkom za malico in kavo. Ob prečkanju najvišje točke na progi s 300 m/m, ki je na polovici poti, je prostor za sproščanje ter razgled proti morju iz daljše razdalje.

Ob spustu do reke Mirne smo naleteli na več ovir, ki jih je povzročila ujma v preteklih dneh. Močni nalivi so sprožili več manjših plazov, ki so zasuli progo z zemljo ter podrtimi drevesi. Ker je bil teren še razmočen, smo se s težavo prebili čez ovire, saj je bilo potrebno prenesti kolesa čez hlode. Nekaj zemlje v obliki blata smo tudi odnesli domov. Kljub tem težavam je bila vožnja pravi užitek. Mimo Motovuna smo se povzpeli še na drugi hrib ter se zapeljali proti Poreču. Med potjo smo prečkali številne kamnite mostove ter predore, ki se avtomatsko osvetljujejo ob vožnji skozenj.

Ob prihodu na cilj nas je spremljalo močno sonce, ki je pustilo na naši koži lepo barvo. Letošnja etapa je bila izpeljana mesec dni pozneje kot lanska, kljub temu pa je bila morska voda še prehladna za kopanje. Pivo se je prileglo po 82 kilometrih ter 650 m višincev. Taxi-Piran je poskrbel za prevoz koles ter osebja do izhodiščne točke.

Težko je bilo, a splačalo se je …

Aleš Brecelj