Družina Živković, ki stanuje na koncu dolge makadamske ceste v hribih nad Banjaluko, nas je pričakala z veseljem. Veseli so bili tudi paketa hrane, ki smo jim ga ob začetku predali. Očetu Mladenku se nehote prikradejo solze v oči že ob našem prvem srečanju, spomin na preminulo ženo je boleč. Prejšnji dan sta minila dva meseca, ko jo je pri pomivanju posode izdalo srce. Ob zadnjem obisku pokopališča se je sedemnajstmesečni Kristijan oklenil slike na gomili in klical mamo. Bolečina je velika, a življenje mora iti dalje. Da bo lahko obdržal vseh pet otrok, je Mladenko z donacijo koprske Karitas naredil prizidek za dodatne otroške sobe. Živkovićevih nismo našli vseh doma, petmesečni dojenček in enajstletna hči sta bila namreč pri tetici in se vrneta konec tedna. Kako bosta pogledala, ko bosta našla domačo hišo z novim prizidkom, kjer bo družini omogočeno ostati skupaj. Devetletni Dalibor je bil kot zgovorna družba in pomožni delavec ves čas pod nogami. Morda bo on bodoči gospodar ali pa ga bo kot mnoge Bosance želja po boljšem zaslužku privedla v Slovenijo. Zaposlitvena in finančna situacija v Bosni res ni rožnata. To ve tudi najstarejši Danjel, ki odhaja v 9. razred.

Delo na ostrešju nam je lepo teklo, letos smo se z Bosanci zelo dobro dogovarjali o rešitvah in izvedbah. Po dveh dnevih smo delo dokončali. Oče Mladen nam je pripravil presenečenje, okusni bosanki sač. Kar sijal je od zadovoljstva, da lahko svojim dobrotnikom tudi sam nekaj ponudi. Človek vedno, tudi ko je v največji revščini, potrebuje možnost, da ohrani dostojanstvo. Od družine smo se poslovili z darilom za šolajoče otroke, ki jih bo Karitas spremljala v programu botrstva. Drugi del tedna smo se posvetili strehi na Karitasovem dijaškem domu v Prijedoru. Uspeli smo obiskati tudi gospodarja lanske na novo prekrite hiše in družino, ki se je z našo pomočjo pred dvema letoma iz barake preselila v lepo hišo. Našega obiska sta bili veseli tudi materi samohranilki s sinovoma, ki sta zaradi svoje situacije že nekaj let v programu botrstva.

Primož Erjavec