V začetku večera, ki sta ga povezovali Maja Kobal in sedanja glavna urednica Tinkara Božič, smo, tako kot se za tak jubilej spodobi, najprej pokukali v zgodovino glasila, ki je od prve številke, januarja v šolskem letu 1968/69, prehodilo zanimivo pot: od tiskanja na ciklostil, tipkanja na pisalni stroj, zbiranja prispevkov v za to namenjenem nabiralniku in mukotrpnega prepisovanja besedil do nepredstavljive sodobne računalniške tehnologije. Iz besed povabljenih pa smo lahko razbrali, da je marsikaj ostalo enako, tudi ime glasila, ko se je leta 1991 iz semeniškega prelevilo v glasilo Škofijske gimnazije Vipava.

Vabilu, da podelijo svoje spomine, so se odzvali mnogi nekdanji 'iskraši': Lojze Šinkovec, Ivan Albreht, Andrej Vovk, Lojze Milharčič in Božo Rustja iz obdobja semeniškega glasila ter Aljoša Rehar, Ingrid Kovšca in Meta Kompara kot škofijski uredniki. Zanimivo je bilo prisluhniti pravcati anekdoti, da je rojstvu Isker pravzaprav botrovala kazen, ki so jo nadobudnim semeniščnikom naložili profesorji zaradi preveč predrzno pripravljenega miklavževanja. Iz pričevanj večine sodelujočih smo lahko razbrali, da so Iskre v vseh teh letih ohranile prvotni vsebinski koncept, ki je po eni strani želel informirati, po drugi strani pa nuditi prostor umetnostnim, literarnim besedilom, predvsem poeziji in kratki prozi. V večeru smo ji lahko tudi prisluhnili v izvedbi članic novinarskega krožka. Tudi glede zbiranja prispevkov se menda ni veliko spremenilo: še vedno je potrebno za rokav pocukati zanesljive posameznike, ki so pripravljeni v zadnjem trenutku še kaj napisati. In gotovo je enak tudi občutek zadovoljstva, ko ob vseh naporih in včasih tudi razočaranjih luč sveta zagleda nova številka. Ema Batagelj iz 2. c, tudi sama novinarka Isker, je tako povzela: "Ko je produkt dela na mizi, je ves trud poplačan. Takrat vemo, da smo naredili nekaj dobrega. Ključen je občutek soodgovornosti, pripadnosti in pomena lastne vloge za skupnost. S kvalitetnim končnim izdelkom, prizadevanjem in doslednostjo vplivamo na mlajše rodove, tako kot so naši predhodniki vplivali na nas. Veliko stvari se je spremenilo, nekaj pa ostaja. Pisci, novinarji in uredniki so zlato za revijo in pravkar natisnjena, topla in s svežim vonjem obdana, je zlato zanje. Iskre svojo iskrico nosijo naprej in upamo, da ta nikoli ne ugasne. Še na mnoga leta, Iskre!"