V prostorih Društva Abstinent Vipavske doline je 7. aprila 2026 potekal poseben večer, namenjen predvsem njegovim članom – ljudem, ki sami hodijo po poti okrevanja od odvisnosti od alkohola. Tokrat so se kot gledalci soočili z drugačno, a hkrati zelo sorodno zgodbo. Ogledali so si dokumentarni film Gram srca, ki ga je predstavil režiser Jan Cvitkovič.
Čeprav film govori o odvisnosti od mamil, je bil za člane društva izkušnja globoko osebna. V zgodbah, ki so se odvijale na platnu, niso videli 'drugih', temveč deloma tudi sebe – svoje padce, borbe, dvome in iskanje poti nazaj. Razlika v substanci je hitro zbledela, ostala je skupna izkušnja zasvojenosti.
Gram srca gledalca ne vodi skozi razlago problema, temveč ga postavi v središče človeške zgodbe. Prav to je člane društva najbolj nagovorilo. Film ni ponujal odgovorov, temveč je odpiral občutke – in ti so bili v dvorani močno prisotni.
Po projekciji je sledil pogovor z režiserjem, ki je zbranim prisluhnil in z njimi delil svoje poglede na nastajanje filma. Poudaril je, da ga ne zanimajo oznake, temveč ljudje in njihove zgodbe. »Najprej moraš videti človeka, šele potem lahko razumeš vse ostalo,« je dejal Jan Cvitkovič.
Za člane društva je bil večer tudi priložnost za refleksijo lastne poti. Mnogi so v tišini spremljali film, nato pa v pogovoru počasi odpirali misli, ki jih je sprožil. Film o mamilih je tako postal prostor, kjer so lahko znova premislili svojo izkušnjo z alkoholom – brez primerjanja, temveč z razumevanjem.
Dogodek je pokazal, kako tesno so povezane različne oblike odvisnosti in kako pomembno je, da se o njih govori odprto. Za člane Društva Abstinent Vipavske doline to ni bila le projekcija, temveč del njihove poti – še en korak k razumevanju sebe in drugih.
Večer se je nato nadaljeval v bolj sproščenem tonu. Ob domačih dobrotah, so se člani zadržali v pogovorih, kjer so se težke teme prepletale z vsakdanjimi trenutki. Ob smehu, izmenjavi izkušenj in občutku skupnosti se je znova potrdilo, da okrevanje ni le osebna pot, temveč tudi skupna zgodba, ki jo pišejo skupaj.
I.Hočevar - Đono




