Letošnja prireditev je bila obarvana z oživljanjem umetniške zapuščine Franeta Milčinskega Ježka. Pevski zbori centralne in podružničnih šol so bili ves čas na prizorišču kot živa, pisana, lepa, otroška in nasmejana kulisa. Levo in desno od glavnega prizorišča do zadnjega kotička napolnjenih tribun športne dvorane pa so sedeli vsi ostali učenci in zaposleni na naši šoli. Prizorišče je bilo kot pisano otroško igrišče, ki ga je dopolnjevala pravljična scena.

Naši glavni povezovalci prireditve so bili v dramskih vlogah Mojstra (Samo Fučka, 9. razred), Zvezdice Zaspanke (Martina Brataševec, 5. razred) in Zvezdice Sestrice (Lina Štolfa, 1. razred) akterji, ki so z izbranim besedilom prepletali napovedovanje nastopajočih z iskanjem sreče, miru in prijateljstva. Sitnemu Mojstru s kamnom na mestu srca se je s svojo ljubkostjo in dobrosrčnostjo približala Zvezdica Zaspanka. Ta je dosegla, da tudi njemu začne biti pravo srce. Zvezdica Sestrica se je izkazala v napovedi njune točke, ko sta v duetu zapela pesem Srček dela tika taka. Vlogo napovedovalcev so odigrali v kostumih in celotno vezno besedilo govorili na pamet. Milozvočno, pravljično, otroško iskrivo in mavrično so se med njihovim nastopom prepletale glasbene točke naših pevskih zborov, dramskih skupinic, plesne skupine devetošolcev in šolskega 'benda'.

Za uro in četrt smo vsi odrasli, otroci in mladostniki 'padli' v pravljični svet, ki smo ga skupaj soustvarjali s čudovitimi pesmimi, mislimi, igrami in plesom. Od vhodne točke, ko so se na prizorišču ob poskočni pesmi Cinca Marinca predstavili prav vsi učenci in učitelji šole, do zaključne pesmi šolskega 'benda', smo bili v zgodbi, za katero bi si le želeli, da bi bila včasih vsaj malce tudi naša resničnost.

Ob tej svečani prireditvi je izšlo tudi lično šolsko glasilo Čaven, ki je bilo risano in pisano na teme pesmi F. M. Ježka.

Pa še utrinek iz vtisov naših učencev:

»Prireditev je bila zelo zanimiva, niti za trenutek nisi mogel umakniti pogleda z odra, saj bi lahko tako zamudil pomemben del predstave. Mislim, da je bila predstava primerna za gledalce vseh starosti …« (Elena Koradin, 9. razred)

Kot bi rekel Ježek, cel svet ali cela šola lahko postane kot mavrica 'velbana', če je le vsak odtenek barve na svojem mestu. Šele kot zlita celota vseh odtenkov lahko mavrica sije tako, da se lahko pod njenim obokom igramo veliki in mali.

In naj zaključim s poslovilnimi besedami naših igralcev: »Na svidenje! Srečno in k letu osorej! Hvala in lahko noč drago malo in veliko občinstvo!«

Irma Krečič Slejko, foto Peter Valič