Najprej smo zavili v šolo. V teh prostorih so se včasih otroci učili osnov, danes pa tu znanje pridobivajo odrasli na mnogoštevilnih tečajih in delavnicah s področij, ki jih zanimajo, so koristna in potrebna za uspešnost in srečo. Brjam je torej uspelo obdržati in celo nadgraditi šolo.

Pot do Sv. Martina je bila praznično okrašena. Celotna paleta jesenskih barv, med katerimi je sonce izvabljalo zlato rumeno, je na obraze pohodnikov privabljalo mir in veselje. Zgodovino in pomen Sv. Martina nam je predstavil domačin Oskar takole: »'Od zvona  Svetega Martina sem doma', so se predstavili v starih časih domačini spodnjih Vipavskih Brd, ki so tu imeli svojo cerkev že v 15. stoletju. Še danes je čutiti ponos, da so na ta kraj radi prihajali nadškof Attems, pozneje pa Janez Svetokriški, Simon Gregorčič, dr. Henrik Tuma in številni drugi. Iz te najlepše razgledne točke na Vipavskem, seže pogled od Javornika, Nanosa, Trstelja, Dolomitov in seveda čez celoten Čaven.  Poznano daleč naokrog je tudi zvonjenje treh Martinovih železnih zvonov.«

Preden smo se  spustili med vinograde, smo še nazdravili 'vsem, ki v srcu dobro mislijo'. Na poti do izhodišča so oči kar sijale od lepot narave, krasnih pogledov in razgledov. Tako se nismo čudili, da je naš vodnik Sandi 'falil' pot in nas pripeljal kar pred svojo domačijo, kjer nas je njegova žena, kot da bi vedela, pričakala s pogrnjeno mizo.

Še mnogo ostaja za videti in doživeti, zato smo kaj hitro sklenili, da se bomo kmalu vrnili k vinarjem 'od zvona Svetega Martina' in ob kozarcu ali dveh ponovno doživeli Brje.

cu