… davnega decembra, oskrbniki Bavčerjeve koče na Čavnu so bili Krapeževi. Planinci smo se dogovarjali, da bi najdaljšo noč v letu preživeli na Čavnu. Dogovarjalo se nas je več, dogovorila pa le peščica.

S Predmeje smo ponoči zagrizli v snežno odejo, ki se ni udirala pod nogami. Burja je gospodarila med krošnjami bukev in smrek, luna z milijoni zvezd je poskrbela, da nismo zašli.

V koči nas je pozdravila prijazna peč, kajti termometer je dokazoval 13 stopinj pod lediščem, in veselje … Blaževa harmonika je tako pela cel večer, da jo je bilo gotovo slišati do Bevrce. Pred polnočjo so prihajali planinci, posamezno in v manjših skupinah, z različnih strani. 

Kakšen pogled je bil opolnoči na našo dolino! Žarela je kot v paradižu. Veselje, navdušenje, poki, ljubezen in prijateljstvo je segalo do nas.

Ko se je navdušenje z voščili in poljubi pomirilo, smo doživeli odlomek iz novoletne pridige. V podobi pridigarja Janeza Svetokriškega nam je Blaž delil 'faconetelne'. Tega sem si posebej zapomnila: « … vi žene, aku hočete enu dobru lejtu imeti … ne pošiljate špegat za vašem možam, ne odgovarjate njemu …«

Od veselega razpoloženja je popustil celo mraz.

Povratek na Predmejo je bil že znan. Še preden so se z Lavričevega trga poslovili zadnji gostje, smo bili doma.

Bil je nepozaben večer. Živi v spominih, ki dandanes veliko pomenijo. Z njihovo spodbudo lažje preživljamo čas, ki nas omejuje. Spomin posodim tudi vam, dragi planinski prijatelji.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina