Turobno, megleno jutro nas je spremljalo, ko smo zjutraj zapuščali Vipavsko dolino in se odpeljali proti Lepeni. Prvi sončni žarki so bodli skozi goste oblake. Nadeli smo si nahrbtnike in vzeli pot pod noge. Stopali smo v skoraj nepretrgani koloni, vsak s svojimi mislimi in občutji. Kajti to je prav poseben pohod - pohod v spomin na strašno morijo in trpljenje ljudi v prvi svetovni vojni. Kaj so doživljali ljudje, ki so gradili pot po kateri smo stopali in klesali besede v kamen? V soncu, dežju, snegu - krog njih pa svinčena toča. Na poti so bili z nami in mi z njimi. Skupaj smo prišli na proslavo, ki je potekala ob Krnskem jezeru, obdana s kulisami gora. Prelepa naša domovina. Vse besede in pesmi so izzvenele v spomin na padle in v eni sami želji, naj se kaj takega ne ponovi. In prav zato smo prišli in bomo še prihajali, v spomin in opomin, kako velika vrednota je mir.
MG