Ajdovski planinci, pod vodstvom planinskega vodnika Mirka, smo se tokrat namenili v drugo smer, proti najnižji nadmorski višini, proti morju. Zakaj ne? Ustavili smo se v Izoli in vzeli pot pod noge. Naš prvi cilj je bil Strunjan. Naselje, sestavljeno iz različnih zaselkov, je del Krajinskega parka Strunjan. Pot nas je vodila po sprehajalni poti nad strunjanskim klifom, ki dosega višino 80 m in je menda najvišji ob Jadranski obali. Gotovo pa je najvišji ob naši obali.

Nad klifom se nam je odprl čudovit razgled, ki ga je tistega jutra motila meglica v ozadju. Pod njim smo občudovali res najlepši del naše obale Mesečev zaliv ali Zaliv sv. Križa. Nad morjem se dviga visok bel križ, po katerem je zaliv dobil ime. Mornarji so ga opazovali z različnih strani morja že od leta 1600.

Pot smo nadaljevali po Strunjanskih solinah, ki so etnološki, naravni in tehnični spomenik. Zgrajene so bile v naplavni ravnini potoka Roja. Skozi tunel ozkotirne železnice Porečanke smo se na drugi strani bližali morju. Železnica je obratovala od leta 1902 do leta 1935, in sicer med Trstom in Porečem.

V zimskem soncu smo modrovali mimo portoroških hotelov. Večina od njih je bila zaprta, tako da je bil prostor ob morju tudi za naše nahrbtnike. Oster mornik nam je hladil lica, ko smo na portoroški plaži opazovali Savudrijo in Kanegro na drugi strani.

Že v popoldanskih urah nas je pozdravil Piran na rtu Piranskega polotoka. Njegovo ime še danes vznemirja raziskovalce. Oddahnili smo se na Tartinijevem trgu, ki je dobil današnjo podobo v 2. polovici 19. stoletja.

Leta 1896 so Pirančani postavili spomenik svojemu rojaku, violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju. Na visok podstavek so postavili bronasti kip mojstra v nadnaravni velikosti, delo je beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Imeli smo občutek, da polnijo trg melodije čudežnega loka, tako lepo je bilo.

V mogočno cerkev sv. Jurija smo lahko pogledali le skozi vratno okence. Z vseh strani okrog nje pa smo imeli kaj videti: stisnjene piranske strehe, ulice, nedeljski vrvež, Alpe in Dolomite v ozadju in še marsikaj.

Po stezi pod Belim Križem smo jo ubrali proti našemu izhodišču, to je proti  Strunjanu, kjer nas je čakal avtobus. Nedeljski krog po naši obali se je sklenil. Ko so Nanos poljubljali zadnji žarki, smo se vračali po Rebernicah proti domu.

Irena Šinkovec