Abitanti so vasica, ki leži sredi neokrnjene narave v zaledju Kopra, v jugovzhodnem delu Šavrinskega gričevja, v bližini Hrvaške meje. Hiše v vasi so kamnita suhogradnja, tla so tlakovana s kamnom, kar je posebna lokalna arhitekturna zanimivost. Zato je bila vas leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v slovenski Register nepremične kulturne dediščine. Nastala naj bi v času Beneške republike, ko naj bi se v begu pred Turki tu naselili prebivalci iz Bosne, Črne gore in Dalmacije. Po vojni so se prebivalci zaradi oddaljenosti in neurejene infrastrukture začeli izseljevati v razvijajoča se obmorska mesta. Vas je bila nekaj časa brez prebivalcev, saj je leta 2002 umrla še zadnja prebivalka. Leta 2010 je vas ponovno začela oživljati prav s potomci prvega prebivalca Abitantov. Danes v vasi živi 13 prebivalcev.

Na ogled te zanimive vasi smo šli tudi četrtkovi pohodi za dušo in srce. Avtobus nas je pripeljal v večjo vas na slemenu Soline, v Gradin. Kažipot nas je usmeril proti Abitantom po cesti. Po nekaj sto metrih poti smo zavili v desno na ogled jame in izvira Kubik. Vhod v jamo je zaprt in neprehoden. Le nekaj metrov naprej izvira Kubik, ki ponikne na hrvaški strani. Izvir se steka v kamnita korita, kjer so nekoč napajali živino, perice pa so prale perilo. Pot smo še nekaj časa nadaljevali po gozdnem kolovozu ob potoku Kubik, kamor sonce redko posije, zato je bila blatna. Širok kolovoz -  včasih prevozen, je obdan s suhozidjem, ki je že močno načeto. Na nekaterih delih so še vidni  ostanki tlakovane poti. Po prečkanju potoka se je pričela pot malo vzpenjati  in kmalu smo bili v Abitantih na kmetiji Grondali. Tu nas je pričakal domačin Gracijan Perič. Peljal nas je na ogled zanimivosti vasi. Ogledali smo si 400 let star hrast, 300 let staro murvo, 250 let staro trto, iz katere pridelujejo najboljši refošk. Videli smo le nekaj od 14 'štern' - vodnjakov, pa tudi govedo boškarin, ki se ponovno vrača. Slišali smo še več zgodb iz življenja v vasi, tudi zgodbo o nastanku imena Abitanti. Legenda pravi, da naj bi si neki istrski kmet, po imenu Perič, hotel zgraditi hišo v eni od okoliških vasi. Ker mu tega niso dovolili, je odšel na nikogaršnjo zemljo, tam zasadil prvo lopato in dejal: »Tu čemo abitat za sad i za vekomaj« (tu bomo prebivali). Tako naj bi vas dobila svoje ime.

Po okusnem kosilu na kmetiji in fotografiranju smo ve vrnili v Gradin po dolini Malinske. Spuščali smo se po kolovozu skozi vinograd in mimo kala Vodice. Kolovoz se kmalu spremeni v urejeno makadamsko cesto, ki nas v senci gozda ob potoku Malinska  pripelje do ostankov mlina, včasih jih je bilo veliko. Previdno smo prečkali potok, spet na  makadam, nato čez travnike. Sledil je krajši vzpon po grebenu na makadam, ki se je nadaljeval v asfaltno cesto, po kateri smo v nekaj minutah prispeli v Gradin.

Prijetno druženje smo končali z vožnjo proti domu, bogatejši z novimi doživetji za dušo in srce.

ms, Društvo upokojencev Ajdovščina