Zakrivljeno palico v roki,

za trakom pa šopek cvetlic … (S. G.)

Prva avgustovska nedelja se je rodila iz hudih sobotnih neviht, v spremstvu temnih oblakov, ki so že zjutraj prekrili koščke jasnine, ki se je risala na obzorju. Ta nedelja je vsako leto določena, da se planinci zberemo na Čavnu, ki ga nosimo v mislih in srcih. Pogosto mu dodajamo zaimek naš, torej naš Čaven.

Ali bo pohod ali ne? Brneli so telefoni, čeprav je bilo določeno, da bo pohod v vsakem vremenu. Zastava, ki se je dvigovala nad Goro, nam je vlivala upanje, da bo vreme usmiljeno.

Skupine pogumnih pohodnikov je zagrizlo v stezo proti Čavnu. Hoja je bila odlična, zrak primeren, tudi tla niso bila premokra.

Vesel smeh je rezal jutranjo meglo. Klepet in spodbudne besede so božale uho. Včasih se je z vej ulila ploha prijetnih kapljic, ki je ohladila potno čelo.

Čaven nas je sprejel z odprtimi rokami, kot radi rečemo. Vedno nas je bilo več. Pohodniki so prihajali z različnih strani. Čaven se je prebujal. Zdelo se je, da se tu že več kot tri desetletja zbiramo z namenom pokloniti se naši gori, ki jo nosimo v srcih, našemu več kot 120 let staremu Planinskemu društvu in njegovi bogati zgodovini, ki izpričuje, kako srčni so bili ajdovski planinci, kako pogumni in ponosni. Vse doseženo v preteklosti, vsi osvojeni vrhovi, vse urejene poti, vsi težki vzponi nas obvezujejo, da nadaljujemo to pot.

Za 11. uro je bil določen krajši kulturni program in nagovor člana UO PDA, tokrat je ta naloga pripadla Dejanu. V svojem govoru je predstavil delo društva, izpostavil je bogato zgodovino in orisal načrt za prihodnost.

V kulturnem programu so sodelovale dijakinje Srednje šole Veno Pilon, in sicer Ana, Andreja in Meta. Za poskočne zvoke sta poskrbela Bor in Vito. Tako je pred kočo na Čavnu pela mladost, ki je srečanje obogatila z vedrino in poskočnostjo. Marsikoga so zasrbele pete in se je zavrtel ob zvokih slovenske polke.

Strune na svoji kitari je segrel tudi Erik, učenec GŠ Vinka Vodopivca iz razreda Tilna Lancerja.

Z učiteljico Izidoro sva dogajanje povezali v celoto z različnimi sporočili.

S srčnimi željami, da se ob letu osorej ponovno razveselimo na Čavnu v družbi mnogih prijateljev in veselih planinskih znancev, smo zaključili prav intimno srečanje. V dolino smo se vračali z mislijo, da pravzaprav ne usvajamo gora, temveč samega sebe. Vrhovi res niso pomembni, ampak pomembne so zgodbe, ki jih na poti doživljamo, ljudje, ki jih spoznavamo, in izkušnje, ki jih pridobivamo. Tako je bilo tudi srečanje na Čavnu lep trenutek v življenjskem mozaiku vsakega izmed nas.

Irena Šinkovec, foto Mateja B., Cvetko U.