V četrtek, 19. junija, ob 19. uri, vas vabimo na predstavitev knjige Ivane Slamič Ob(i)čajnice.

Ivana Slamič že več desetletij z ustvarjalno držo krepi literarno dediščino naše skupnosti. Predana jeziku tudi po poklicu – poučevala je slovenski jezik na ajdovski gimnaziji, poznamo jo tudi kot dolgoletno ravnateljico OŠ Danila Lokarja. Ljubezen do branja in pisanja že četrt stoletja prenaša na druge pri krožku ustvarjalnega pisanja in krožku literarne zgodovine v društvu Most. Ne smemo spregledati njenega raziskovalnega dela na področju literarne dediščine ajdovskega pisatelja in zdravnika Danila Lokarja. Iz njegove zapuščine je doslej uredila naslednja dela: Tri novele, Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna: pisma in roman Leto osemnajsto, Dnevniki 1983–1988 in Dnevnik 1943–1945 ter zbornik Srečanja z Danilom Lokarjem. S pronicljivim slogom pa bralce navdušuje tudi z raznolikimi oblikami pisanja.

V četrtek, 19. junija, bomo v pogovoru predstavili njeno knjigo Ob(i)čajnice, ki prinaša nabor avtoričinih kolumen, v katerih se dotika različnih življenjskih tematik. O svojih kolumnah ali stolpicah, ki so izhajale v dveh časnikih, Latniku in Prepihu, in so zdaj zbrane v knjigi Ob(i)čajnice, avtorica pravi: »Piši, mi je naročil Ivan Mermolja Iče. Nobeno izmikanje ni pomagalo. To so domače naloge, je strogo profesorsko pribil, in ti veš, da je domače naloge treba pisati. Zamikala me je zakonitost stolpice, v kateri mora biti vedno poudarjeno osebno stališče pisca ali piske. In tako sem pisala, ne o velikih temah, o vsakdanjem življenju, zdelo se mi je, da poznam samo navadno življenje, o stvareh, ki so se dogajale okrog mene, ki so me veselile ali žalostile, me mučile in se mi je zdelo, da bi morda spodbudile odziv in razmišljanje bralca ali bralke. Odzivi so bili, dobri in manj dobri, pohvalni in zmerjajoči, obojih sem bila vesela, saj človek o prebranem vedno pove svoje lastno stališče. Po mnogih letih sem jih prebrala in žal spoznala, da se svet, v katerem živim, še vedno spopada z enakimi problemi, le da so globlji in celo manj razrešljivi, kot so bili v času nastanka zapisov. In še več jih je. Kot da bi se ne premaknili, kot da nam je lepo, če problemov ne rešimo. Vesela bom, če bo kakšna zapisana misel spodbudila k ustvarjalnemu in kritičnemu razmišljanju novega bralca ali bralko.«

Vabljeni na predstavitev in vabljeni k branju!