Knjiga s tem naslovom je pionirsko delo na tem področju in razkriva zamolčane teme.

Dr. Uroš Perko, rojen leta 1976, je odraščal v Kamniku, kjer je končal osnovno šolo. V Ljubljani je končal športno gimnazijo in se nato posvetil športnemu plezanju. Dosegal je odmevne rezultate in bil v skalnem plezanju eden izmed vodilnih športnih plezalcev v Sloveniji. Po končani karieri se je posvetil študiju in leta 2021 doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. V letu 2016 je vzporedno vpisal študij psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je specializant geštalt psihoterapije, v Zavodu Mitikas nudi pomoč ljudem v stiski po socialno-andragoški metodi in individualno terapijo po geštalt psihoterapevtskem pristopu. Kot terapevt redno deluje z zasvojenimi v Don Pierinovih komunah (Skupnost Srečanje). Je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti.

Knjiga nas na strokovno-poljuden način sooča z duševnimi motnjami športnikov, o katerih se vse premalo govori. Zajema široko področje vpletenih: od otrok do vrhunskih športnikov, od vpliva primarnih družin do vpliva trenerjev. Strokovna besedila in raziskave nadgrajujejo pretresljive izpovedi vrhunskih športnikov, ki nam iz prve roke razkrijejo, s čim se soočajo. Lahko bi rekli, da gre za pionirsko delo na področju, o katerem je še marsikaj neznanega in nenapisanega. Tako pri nas kot v tujini.
Sestavni in popolnoma sprejemljivi del elitnega športa so poškodbe. Vendar pa je tista prava senca, vedno zanikana, duševno zdravje športnikov. Vedno več je posameznih vrhunskih športnikov, ki so javno spregovorili o svojih težavah v duševnem zdravju, o depresiji, motnjah hranjenja, tesnobi. Nekaj je tudi tistih, ki redko spregovorijo v javnosti, zato pa polnijo rumeni tisk zaradi težav z alkoholom. Navkljub vsemu pa še vedno prevladuje splošno mnenje, da so med vrhunskimi športniki težave v duševnem zdravju redke.

V vrhunskem športu za zdaj še ni veliko znanega s področja duševnega zdravja, sami pa se z našimi ugotovitvami pridružujemo redkim tujim raziskavam, ki poročajo o pogostih tovrstnih težavah med športniki. Sklepati je moč, da simptomatika najverjetneje ni prepoznana in zato tudi ni ustrezno obravnavana. Kolikor je znano, v Sloveniji nimamo izdelanega sistema za zgodnje zaznavanje težav v duševnem zdravju športnikov. Prav tako imamo mnogo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko športnikom v stiski pomagali. Zato bi bilo nujno potrebno zbrati ustrezen interdisciplinarni tim strokovnjakov za duševno zdravje, ki bi bil dodatno usposobljen za prepoznavanje težav v duševnem zdravju športnikov in nudenje pomoči pri njih.

Ob vsem tem pa je potrebno poudariti, da ima šport lahko veliko koristi. Preko športa posameznik pridobi delovne navade, vztrajnost, disciplino, urejenost, nauči se upoštevati pravila in je visoko storilnostno naravnan. Nedvomno vse to kasneje v življenju zelo koristi, še posebno danes, ko permisivna vzgoja rojeva razvajene posameznike, ki so nezmožni odlaganja ugodja in brez kakršnekoli vztrajnosti ter frustracijske tolerance. Poleg naštetega so športniki v današnji družbi prepoznavni, priljubljeni in nekateri, nenazadnje, tudi uspešni in premožni. Skratka več kot dovolj razlogov, da vrhunski šport zremo predvsem s pozitivne plati. Toda že znani psiholog C. G. Jung je trdil, da ni svetlobe brez sence. /…/

V resnici pa rek zdrav duh v zdravem telesu v elitnem športu nima več pravega mesta, dosežki so postali nedvomno pomembnejši in terjajo (pre)visoko ceno. Se je pa na tem mestu vendarle treba vprašati, koliko zdravega duha naj premorejo športniki v svojih poškodovanih, pretreniranih in zlorabljenih telesih. Mnoge tuje in redke slovenske raziskave kažejo, da so elitni športniki pogosto izpostavljeni težavam v duševnem zdravju. Precej bolj, kot bi mislili, želeli ali bili javno pripravljeni priznati.

Lepo vabljeni.