In tu je že prvo javljanje s poti. Posedanje po letališčih, letalih, postajah in drugih prevoznih sredstvih je mimo in vasici pod prvim alpinističnim ciljem, že urejam zadnje detajle pred vzponom.
Tokrat za spremembo niti ni bilo tako naporno- na trenutke je bilo celo zelo zanimivo. Ste od policistke že kdaj dobili stekleničko vina? No, jaz se s tem že lahko pohvalim. Na letališču v Tbilisiju, ob kontroli dokumentov, me je policistka vprašala, če je to moj prvi obisk Gruzije. Na moj pritrdilni odgovor, sem ob vrnitvi potnega lista dobil vino (enako velja za sopotnike). Na moje vprašanje, če grem lahko še enkrat v vrsto, pa še prijazen nasmešek. Temu se pa lahko reče DOBRODOŠLICA.
S soplezalcem sva se na letališču ločila. On ostaja v Tbilisiju (počitek + nabava nekaterih stvari za na goro) in pride za mano v nedeljo, jaz pa se nameravam zjutraj s prvo maršrutko (direkten kombi) odpraviti naprej proti gori. Po prepirih s taksisti, ki te kot tujca poskušajo takoj »nategnit«, sprejmem neprijetno odločitev, da se na avtobusno postajo na drugo stran mesta odpravim v kombinaciji z avtobusom in metrojem (cca. ura in pol vožnje). Skrbi me, kako mi bo z vso prtljago, ki jo imam, to uspelo. FYI: S seboj imam transportno torbo (ljubkovalno: «prasico«) težko preko 24 kg (imel srečo, da mi na letališču niso zaračunali dodatka), potovalni nahrbtnik, ter smučarski komplet (ja, skoraj kot bi se selil) in ničesar od tega ne morem niti za trenutek pustiti brez nadzora. Jeba! Malce »povohljam« ali gre še kdo v mojo smer in naletim na skupino Poljakov (2 fanta in dekleti), ki imajo popolnoma iste načrte (tudi alpinistične- Kazbek). Super! Med čakanjem na avtobus, pa se eden od taksistov ponudi, da nas vseh pet odpelje na drugo stran mesta za (preračunano) 10 €. Če je ponudba resna in res lahko vse odpelje (tudi Poljaki imajo ogromno prtljago), svetujem, da sprejmemo. Z polnimi vozički se odpravimo proti avtu, ki ga ni in ni. Pričnem se šaliti, da smo dobili takšno ceno zato, ker bomo polovico poti itak prehodili, ko ob cesti zagledamo dva avta: velikega terenca in karavana. Odpravimo se k terencu, šofer pa nas vleče proti karavanu. »Kar z mano«. Prepričani smo, da se šali, on pa že zlaga prtljago v avto. Po 5 kosih je prtljažnik poln, zunaj pa še pol prtljage in nas pet. Zbašemo se v avto, vsak dobi še kos prtljage v naročje, zadaj pa čez nas tri leži še ena od deklet. Sedim na sredini. Z eno roko podpiram smuči, vsi trije pa držimo dekle, da med zaviranjem ne bi padlo čez prednja naslonjala(!). Avto se komaj vleče, šoferju pa med vožnjo uspeva še razkazovati mesto. V dobre pol ure pridemo na avtobusno postajo Didube. Avtobusno postajo??? Makedam, z različnimi stojnicami in nekaj maršrutkami, ki čakajo na stranke. Poljaki bodo še ostali na postaji in v njeni okolici poskusili nabaviti vse potrebno za na goro, jaz pa se zopet otepam vsiljivih »taksistov«, ki me želijo »zelo ugodno« odpeljati pod goro. »Če me pelješ za 3 € sprejmem, sicer pa se poberi!«. (Njihove »tarife« se pričenjajo šele pri 70 €.) FYI: 1 € = cca. 2,5 Lari-ja. Uspem najti kombi, med čakanjem da se napolni, nas presedejo v drug kombi, premetavajo prtljajo (močno me skrbi, kaj bo z opremo- še posebej »tehniko«) in ko je kombi končno nabasan (ena od sopotnic sedi na pručki), se z veliko zamudo odpravimo proti severu. Sem edini »turist« v avtu, čakajo pa nas cca. tri ure vožnje. Z »gasom« do konca dobesedno letimo po nekakšni magistralki in skačemo čez betonske plošče iz katerih je zgrajena (kot je bilo včasih pri nas), se izogibamo čredam ovc in drugim živali, ki jih ženejo po cesti, padamo v luknje, itd. Med vožnjo se potniki nekoliko menjajo in ko izstopi sopotnik ob meni, prisede zeloooo obilna starejša domačinka, ki je prej sedela na pručki. Kljub poskakovanju in premetavanju avta, nekajkrat zaspim. Vidim, da spi tudi ona in kar truditi se moram, da se ob premetavanju ne zvali name. Kar naenkrat pa se zbudim v naročju omenjene gospe. Očitno smo zopet »poleteli« in ker se nisem držal… Še preden se popolnoma zavem, kaj se dogaja, me gospa v spodobni angleščini vpraša: »Are you sleeping with me«? Zmedeno odgovorim: «I was sleeping...« Med plezanjem z gospe, sopotniki, ki so zadevo spremljali, krepavajo od smeha. Med gladenjem bolečega kolena (med »skokom« sem očitno nekam udaril), ugotavljam, da je gospejino naročje mnogo bolj udobno ko pa sedež. Ko prispemo na cilj, kljub zemljevidu šele s pomočjo domačinov najdem vnaprej rezervirano prenočišče (guesthouse). Stal sem pred njim, a »neugledna« in neoznačena hiša ni dala slutiti, da je to moj dom za nasledja dva dni. Kot sem videl že v mestu in ob poti, bom moral svoje »kriterije« močnoooo spustiti. Po vselitvi se odpravim na ogled naselja, iskanje za odpravo ključnih točk, iskanje informacije, itd. po uspešno opravljeni«domači nalogi« sledi obilno kosilo zalito z lokalnim pivom, nato pa tek »domov«, ker se razbesni nevihta. Ja, vreme je zelo neprijazno, gore mi zaradi oblakov sploh še ni uspelo videti in nekoliko me skrbijo obeti za naprej.
No, bo že nekako. Sedim na postelji, s čelko na glavi (tudi tuširal sem se z njo- zaradi nevihte je zmanjkalo elektrike), sestavljam tole javljanje, ob tem pa pridno praznim stekleničko vinčka, ki močno spominja na Refošk. (Dober, ampak Cviček je pa še vedno zakon.)
Kot berete, mi ni dolgčas in po zanimivem začetku, začinjenem z vinom, pivom, dekletom v naročju- da ne omenjam sebe v naročju, meprav zanima, kako bo naprej. Z vremenom in dogodivščinami.
Vsekakor se bom trudil delček tega deliti z vami, zaenkrat pa lep pozdrav s Stepantsmindre (Kazbegi).
Tomaž
2.javljanje
»Aleia iacta«! Kocka je padla! Jutri zjutraj odhajava na goro. Skrb zaradi vremena ostaja. Dogajanje do sedaj in napoved za naprej, nista prav nič vzpodbudna. Čeprav gora tehnično ni posebej zahtevna, slutim, da bo zaradi vremena, to eden mojih najtežjih vzponov do sedaj. Zaradi predvidenih vsakodnevnih neviht (možne so kadarkoli čez dan ali noč) in posledično sneženja, megle (oblakov), bo izjemno zahtevna že sama orientacija, veter, hud mraz, nov sneg, špaltne + velika višina, pa bodo gibanje na gori še dodatno otežili.
Danes je za menoj prispel še soplezalec Miha, za pot pa porabil neprimerno več časa kot jaz. Potoval je s taksijem, avto pa je sredi najhujšega naliva obstal v okvari, pozneje je zaradi izruvanega drevja ostal blokiran sredi ceste, ob padanju toče, pa je vpričo njega odnašalo strehe s hiš. Torej neurje, kot se spodobi. Sicer pa smo bili tukaj le malo na boljšem. Po celonočni močni nevihti (neurju), se je zjutraj stanje nekoliko umirilo, a le za nekaj ur. Že ob cca. 10h se je zgodba ponovila in zopet je bobnelo, pihalo in lilo kot iz škafa. Naj omenim, da se nahajamo na višini preko 1700 m in lahko si samo predstavljate, kam je padla temperatura. Iz meteostation-a (Kazbegi hut- najin jutrišnji cilj) poročajo o hudem mrazu, pa je »le« 3676 m visoko, kako je na vrhu (na 5034 m), pa raje ne razmišljam. No, ampak tam naj bi bila šele v sredo oz. četrtek. Preostanek popoldneva sva finiširala detajle vzpona, uredila prevoz do cerkvice na višini cca. 2100 m, pri najemu konja ali nosača, pa se je zalomilo. Nosačev v teh krajih sploh ne poznajo, konji pa lahko gredo le do pričetka snega. No, pa sva že v težavah. Sneža meja je za ta letni čas zelo nizko, kar pomeni, da najem konja niti ni smiselen. Midva pa opreme in hrane za 5 dni. Otovorjen bom z dvema nahrbtnikoma, s skupno težo preko 20 kg. JEBA! Na agenciji, kamor sva se obrnila v zvezi s prevozi /prenosi, so bili neverjetno prijazni in so se ZELO potrudili, da bi ugodili najinim »zahtevam« - vsaj na videz celo brezplačno (plačala sva le nabavljeno opremo- po razumni ceni), so nama povedali, da jutri na pot odhaja tudi njihova skupina. To pomeni, da vsaj gazila ne bova »v živo«- po podatkih je novega snega približno do kolen. V primeru, da nama do večera ne bi uspelo doseči koče, sva pripravljena tudi na bivakiranje.
Ja, jutri bo šlo zares, danes se moram še pošteno najesti, nato pa spat. (Ne vem, če sem že omenil- tukaj smo 2 uri »pred vami«).
Tako, za nekaj časa se poslavljam. Naslednje javljanje je predvideno za petek, ko bo že znan rezultat »prvega polčasa«, če javljanja tudi v soboto še ne bo, pa bo to na žalost pomenilo da …….. je odpovedal računalnik.
Pozdravček vsem,
Tomaž
Sporočamo vam, da sta dne 8.6.2015 ob 8h po lokalnem času, alpinista Tomaž Š. in Mihael Ž., osvojila vrh najvišje Evropske gore- Elbrus (5642m), nekaj minut pozneje, pa je Tomaž z vrha opravil še alpinistični spust s smučmi.
Alpinista sta se že vrnila v dolino, kjer uspešno okrevata, njuno zdravstveno stanje je stabilno, zato je pričakovati, da se bosta že v kratkem lahko vrnila v Gruzijo.
