Letošnja huda zima z obilico snega Zimzelenom resno spreminja načrt pohodov. V začetku februarja smo si vzeli odmor, ker je moto naše vodje Elice, da nas ne bo izpostavljala burji, mrazu in sneženju. Prenaporni pohodi pač ne prinašajo zadovoljstva. Konec meseca pa je zopet snežilo noč in dan. Lopate so pele med kidanjem,kupi snega so rasli do streh. Slabo je kazalo, a se je le ustalilo.

V torek smo bili zbrani in pripravljeni na vse, a našega avtobusa ni bilo. Nekje na poti do nas mu je nekaj odpovedalo. Prevoznik ga je moral zamenjati. Med čakanjem je že lezel mraz v kosti. Elica nam je med tem posredovala nekaj novic, ko je avtobus le pripeljal. Vstopili smo in se obrnili, seveda na Primorsko. Pričakovali smo izboljšanje, a nas je kljub temu sprememba presenetila: nič snega, sonce, brez burje! Nekje pri Kozini sta se Elica in Milan odločila, da bomo prehodili pešpot P8 – Pot za srce do Marezig in nazaj do Vanganela.

Ustavili smo se pred Vanganelom, se okrepčali v dišeči, prijetni kofetarnici, globoko zadihali morski zrak in odkorakali. Kratka kozja steza za cesto nas je pripeljala do Vanganelskega umetnega jezera. Večina zanj ni vedela. Zdaj, ko je veliko vode je kar impozantno. Žal ima napako, da so v poletnih mesecih vodotoki manjši in tako preostane premalo vode za namakanje v dolini. Škoda. Mi smo jezero obšli, prečili potočke in se usmerili ob strugi potoka Morigla, ki ustvarja lepe slapove. Razdrapana pot nas je vodila skozi grmovje in kržljav gozd. Opazili smo rastišče bodičaste lobodike, ki je je bilo tod veliko, a so jo skoraj iztrebili. Služila je za izdelavo vencev.

Po kratkem postanku in malici smo pot nadaljevali skozi oljčnike in vinograde. Svet se je odprl, razgled širil po dolini. V oljčnikih se je že začelo rezanje in okopavanje. Prileten kopač in Milan sta nam pojasnila vse o motikah, večjih in manjših. Možak je bil čvrst, ni se pritoževal, a za tako delo bi ga morala zamenjati mlada moč.

Do vrha razgledne točke je bila pot zložna. Marezige so lepo urejena vas. Postali smo pred spomenikom marežanskega upora in žrtvam NOB-ja. Uživali smo v razgledu čez Šavrinsko gričevje, proti Kopru in okolici. V ozadju je pogled dosegel Trst, v daljavi pa Karnijske Alpe in Dolomite.

Rahlo utrujeni in omotični od sonca smo se ozirali za gostilno, a ni bilo odprte. Le cerkev sv. Križa je bila odprta. Z mogočnim zvonikom, ki stoji samostojno, veličastno dominira sredi vasi. Prekrižali smo želje po postrežbi, se poklonili pred oltarjem in se pripravili za odhod. A se je našel domačin, ki nas je povabil k svoji domačiji, nam postregel z refoškom, ki je zrasel na teh, s soncem obsijanih, hribih. Nismo se obotavljali. Posedli smo po dvorišču in po kozarčku okrepitve se je razpoloženje še izboljšalo. Nada je zavriskala. Drugi bi tudi, če bi znali.

Vrnitev do avtobusa je bila hitra. Kar težko smo zapustili sončne kraje. Čakala sta nas megla in sneg.

Imeli smo lep dan, ki nam bo skrajšal čakanje pomladi.

Besedilo: Anka Pažin

Fotografije: Joža Miklavčič