Aprila smo Svizci odšli na pohod v Slovensko Istro. Končno so se nas usmilili vremenski bogovi, ki so nam dosedaj nagajali in zato prve tri mesece v letošnjem letu  nismo mogli uresničiti naših načrtov. Tokrat so se nam odkupili z zvrhano mero, kajti tretji četrtek v aprilu je bil jasen, sončen in še  zelo topel povrhu. 

Z dvema minibusoma smo se odpeljali z Vrhnike proti Črnemu kalu, tam pa zavili v notranjost naše Istre, proti vasici Zazid, odkoder peljejo poti proti Lipniku in Kavčiču, ki smo ju nameravali osvojiti. Vožnja po istrski pokrajini, ki je prav tako zamujala z zelenjem kot naša, je bila zanimiva. Pot poteka pod Kraškim robom, pod katerim so si prebivalci v preteklosti zgradili domačije in pri tem uporabili gradbeni material, ki jim je bil najbolj pri roki, kamen. Preživljali so se s poljedelstvom in živinorejo, pridelke pa po strmih poteh nosili naprodaj v dolino. Danes v teh vasicah vztrajajo le še starejši prebivalci.

Naša avtobusa sta se le stežka prebijala skozi ozke uličice naselij do Zazida. Končno smo prispeli do izhodišča naših poti. Razdelili smo se v dve skupini. Prva je pod vodstvom Elice po lažji poti krenila proti 804 m visokemu Lipniku.  Druga pa je pod vodstvom Sonje nameravala osvojiti Kavčič (883 m), ki leži prav blizu meje s Hrvaško. Opremljeni z vodo in pohodnimi palicami smo se začeli vzpenjati po kamnitih stezicah skozi redko poraslo pokrajino. Tu je v daljni preteklosti raslo pretežno listnato drevje, ki pa ga je uničujoči vpliv človeka skoraj iztrebil. Za obnovitev gozda je prvi poskrbel gozdar in izumitelj Josef Ressel, ki je izdelal načrt za obnovitev gozda. Po večletnem neuspešnem sejanju želoda hrastov so ugotovili, da je za pogozdovanje na Krasu najbolj primeren črni bor.  Zato je danes to drevo tu najbolj razširjeno.

Spotoma smo se ogledovali tudi po spomladanskih cveticah, ki jih ni bilo še prav veliko. Na robu travnika smo zagledali kosmatince, ki so komaj pririnili iz zemlje. Družbo so jim le delale trobentice, vijolice in pljučniki.  Na grmovju in drevju pa je vidno poganjalo svetlozeleno listje.

Po nekajurni hoji z mnogimi postanki smo le prispeli na vrh Lipnika. Ustavili smo se pri spomeniku ustreljenih partizanov, ki so jih Nemci zajeli, ko so bili na poti proti svoji enoti. Ker pa je sonce že neusmiljeno pripekalo, smo se rajši umaknili pod vrh Lipnika v zavetje sence in si privoščili malico. Odtod smo lahko občudovali Slavnik, ki smo ga že nekajkrat obiskali. Kmalu se nam je priključila še druga skupina, ki je nameravala na vrh Kavčiča, a se je zaradi pomanjkanja časa premislila in se preusmerila na Lipnik.

Tudi oni so se morali odpočiti in si privezati dušo, nato pa smo se skupaj v gosjem redu odpravili po precej naporni stezi, ki  vodi po škrapljah in kamenju, do naših avtobusov. Še dobro, da nas je v gostilni pri Črnem kalu čakalo kosilo, okusna enolončnica bobiči, s pomočjo katere smo si opomogli od naporne hoje in vročine.

Do naslednjega pohoda, ki bo kot ponavadi tretji četrtek v maju, pa se bomo verjetno že toliko privadili vročini, da jo bomo laže prenašali.

Napisala: Rada Pišler

Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak