Dragi Ivan,

vedno, kadar si z razglednega stolpa na Planini ugledal tebi tako dragi Triglav, je zahrepenelo tvoje srce. V poletni vročini te je iz nizkih ravan izvabljal na strme vrhe.

Prijatelju Ivanu, v spomin

(1927 – 2016)

Rodil si se 21. novembra 1927 materi Antoniji Rode – Čotovi in očetu Janezu Novaku, na Ilčkovi domačiji, na Vrhniki. Z bratom Cirilom sta preživljala lepo otroštvo. V želji po poklicu, si se med 2. svetovno vojno izučil za ključavničarja. Odraslega te je čakalo še služenje vojaškega roka. Trajalo je dlje, saj si služil v Titovi gardi, v Beogradu. Tam te je prvič opozorila bolezen pljuč. V želji po delu si odšel v delovno brigado, graditi progo Šamac – Sarajevo.

Zaposlil si se v Industriji usnja na Vrhniki in vso delovno dobo delal v kotlovnici.

Leta so tekla. Tvoja ljubezen Meri, je šele po petih letih snubljenja privolila v poroko. Bilo je januarja 1961, ko sta si podala roki, ki se nista ločili polnih 55 let. Na domačem vrtu na Vrhniki sta si zgradila topel dom, v katerem vama je ljubezen podarila tri otroke: Marjana, Jano in Darinko. Težko si čakal, da so toliko odrasli, da si jih lahko popeljal na tebi tako dragi Triglav. Ne skupaj, vsakega posebej. Marjana, ko je dopolnil 5 let, Jano in Darinko pa z 10 – tim letom. Tam sta ostala teden dni. V spoznavanju lepot gora si otrokom poklonil najlepše darilo, tisto ljubezen do gora, ki je vedno imela svoj kotiček v tvojem srcu.

Prav kmalu je življenje prineslo nove, prelepe trenutke. Rojevali so se vnuki in vnukinje: Marko, Maruša, Mateja, Matjaž, Anja, Špela in Jan. Kako hitro so odrasli! Kar naenkrat sta se z ljubljeno Meri že veselila pravnukov in pravnukinj: Erika, Emila, Anžeta in letos rojene Mije.

Tvoj lepi tenorski glas si razvijal in ohranjal v Moškem pevskem zboru Industrije usnja Vrhnika. Vaš zborovodja je bil Tone Jurjevčič.

Živahen klepet, ob ličkanju koruze v domačem kozolcu, je vedno prenehal, ko sta v duetu zapela s sosedo, Trčkovo Marto.

Kljub bolezni, ki se je pojavila že v letu 2009, si bil poln optimizma. Letos si podaljšal vozniški izpit. Zato, da si lahko na krajšo pot popeljal ženo Meri. Še v tem mesecu si iz trgovine, pripeljal hrano.

Kot vnet planinec in navajen delati, si se redno udeleževal prostovoljnih delovnih akcij na Planini nad Vrhniko.

Ljubezen do planin, te je vedno spremljala in te družila s sebi enakimi. S pohodniki Triglavci, ste dolga leta, leto za letom, prepešačili pot od Vrhnike na Triglav.

Ata Ilčk,

kot vodič si se leta 1991 pridružil prvemu pohodu skupini žensk, imenovani po pokojnem Lenču - Lenčkove punčke. Tebi so bile zaupane tiste najhitrejše, ki v svoji hitrosti rade spregledajo markacijo. S svojim krepkim in umirjenim korakom si nas vodil, da smo vedno hodile v skupini.

Kadarkoli smo se srečali, smo obujali spomine na naše pohode, na naš prvi pohod. Prenočili smo v Bohinjski Bistrici. Čemerno, deževno jutro nas je pričakalo, toda pogumno smo krenili na pot, proti Uskovnici. Med potjo nas je spremljalo hudo neurje. Pohodnice smo zaupale našima vodičema: Lenču in tebi, ata Ilčk. Bila sta mirna in z nami utirala pot, proti Uskovnici. Ata Ilčk, šele po dolgih letih si se izpovedal, da te je bilo takrat pošteno strah!

Leta 1995, po prehojenem prvem delu transverzale od Maribora do Solčave, ti je zdravnica odsvetovala napore. Pogrešale smo tvojo umirjenost, tvoj tenor, saj smo, četudi utrujene rade zapele s teboj.

Še smo se srečevali. Največkrat v gostilni pri Kranjcu, kjer smo dolga leta pohodnice zaključevale, naše petdnevno druženje.

Veliko lepih, prelepih spominov imamo na naše poti. Ne le planinke, tudi planinci, saj si s svojim optimizmom in preudarjenostjo, znal umiriti tudi najbolj razgrete pogovore.

… in zadnja ko ura odbila mi bo,pod tvojim obzorjem naj spava telo,kjer radostno ptički naznanjajo dan,oj Triglav, oj Triglav…….kako si krasan!Dragi ata Ilčk, hvala ti za dragocene trenutke, ki si jih delil z nami,tvoji prijatelji planinci.Ilčku v slovo zapisala Anka Grom: skupina Triglavk