Prvi dan pomladi ni le prvi dan pomladi. Je tudi svetovni praznik lutk, točneje »Svetovni dan lutk in lutkarjev.« Letos smo ta praznik prvič obeležili tudi na Vrhniki, zato je prav, da o tem  povemo in napišemo malo več.

V sodelovanju z JSKD Vrhnika, smo  izvedli 20-urni seminar/delavnice lutkovnega usposabljanja (mentor je bil avtor prispevka). Seminar smo izvedli v prostorih OŠ Antona Martina Slomška, za kar se vodstvu šole najlepše zahvaljujemo. Udeležile so se ga vzgojiteljice vrtca Vrhnika ter učiteljice že imenovane šole gostiteljice ter OŠ Polhov Gradec. Udeleženke so spoznavale osnove različnih tehnik animacij lutk, metode pisanja zgodb ter izgradnje predstav, načine oblikovanja in izgradnje skupine ter harmonizacijo le-te, skratka osnove  vsega, kar je potrebno za ustvarjalnega/o  lutkarja/ico. Vse udeleženke so seminar uspešno zaključile ter za zaključek pripravile tri lutkovne predstave.  Dve  sta bili izvedeni v vrtcu Vrhnika, ena pa ob »Svetovnem dnevu lutk,« na velikem odru Cankarjevega doma na Vrhniki. To predstavo so si ogledali otroci iz Vrhniškega vrtca, obeh Vrhniških OŠ ter OŠ iz Polhovega Gradca, saj smo jo  izvedli trikrat. Predstava v Cankarjevem domu z naslovom »Mali Ivan,« je bila posvečena 140-letnici rojstva in pripoveduje o tem, kako mali Ivan išče zaklad in ga seveda najde. Ta zaklad ni nič drugega kot knjiga.  V predstavi se pojavi tudi »pravi« Ivan Cankar, ki otrokom pove nekaj o sovjem otroštvu, enajsti šoli pod mostom ter  o pomembnosti knjige. Oba Ivana, malega in velikega, lahko vidite na fotografijah.

Kaj je pravzaprav lutka? Lutka ni nič drugega kot simbol. Vse kar primemo v roko je naša lutka, pa naj gre za svinčnik, radirko ali TV daljinec. Z vsem, kar imamo v roki počnemo nekaj dejanskega , pa tudi simbolnega. Kaj je simbolnega v tem, da npr.  pišemo ali kuhamo kosilo, prepuščam vam v razmislek dragi bralci. Vse kar počnemo je na nek način več kot tisto, kar počnemo. Je simbol nečesa in nekoga, saj je človek, kot bi rekel Grški filozof Platon, »Animal simbolicum.«

Kitajci imajo zanimivo filozofijo, imenovano »Taoizem.« Taoizem pravi, da »Lutka deluje, ker ne deluje.« Deluje šele takrat, ko jo primemo v roke in z njo nekaj naredimo. Kaj je tako privlačnega, kaj je tako magičnega v lutki? To, da brez nas ona ne obstaja, ne živi. Ko zagledamo lutko, se v nas prebudi nekaj, kar nas žene, da bi ji dali življenje, da bi ji vdihnili dušo.  Sam to imenujem »Sindrom kreacionizma.«  Vsi radi ustvarjamo, eni tako, drugi drugače. Vsi smo na nek način kreatorji, v primeru lutke celo stvarniki za kratek čas. In to je tisto, kar nas privlači, saj se z njo lahko čisto vsak izrazi in je, to kar je, pa najsi gre za lutko na odru, orodje v delavnici, ali »kuhavnico« v kuhinji.

Kdaj se je začelo lutkarstvo? Pustimo ostale kulture po svetu in poglejmo, kako se je začelo v Evropi. V srednjem veku so se na ulicah in trgih pojavili glumači, ki so bili tudi lutkarji. Na ramenih so nosili nekakšne škatle, ki spominjajo na današnjo televizijo, z obema rokama pa so animirali male ročne lutke ter zabavali mimoidoče. Na Francoskem dvoru pa so se pojavile čisto drugačne lutke, lutke, ki so visele na vrvicah. Ker so bili animatorji očem občinstva skriti, le-ti so videli le lutke in vrvice, so imeli občutek,da so lutke vodene od zgoraj, iz Nebes. Zato so tem lutkam rekli »marionete,« izraz pa izhaja iz nam vsem dobro poznanega imena, Marija. Zelo malo znano pa je dejstvo, da stroka za enega od začetnikov evropskega lutkarstva priznava priljubljenega krščanskega svetnika. To je Sv. Frančišek iz Assisija. Skupaj s Sv. Klaro in sodelavci, so izdelali male figurice, s katerimi so ob Božičnih praznikih uprizarjali zgodbo o Božjem rojstvu.  Ljudje so trumoma hodili gledat zgodbo, saj so se takrat obredi izvajali v Latinščini, ki jo velika večina ljudi sploh ni razumela. Ta pristop je pomenil pravo malo revolucijo, ki je bila Vatikanu všeč in tako imamo danes Kristjani Jaslice. Da dragi bralec, Sv. Frančišek je zelo pomemben začetnik lutkarstva.

Kaj pa Vrhnika?

Spomin seže v leto 1975. Nastala je lutkovna skupina, ki je delovala v mladinskem klubu v okviru ZSMS, lutke pa so priromale s podstrehe osnovne šole Janeza Mraka. Torej je lutkarstvo živelo  že mnogo prej. Prva predstava tega obdobja je bila Mucolin.  Mentorica lutkovne skupine je na OŠ Ivan Cankar nadaljevala z dramskim krožkom.  Leta 1979  je Zveza kulturnih organizacij pripravila seminar za bodoče mentorje lutkovnih skupin. Naslednje šolsko leto je obstajala lutkovna skupina, katere članice so bile srednješolke s Stare Vrhnike, zaživela je s Sapramiško in se po eni sezoni razšla.

Jeseni leta 1981 je nastala nova skupina pod vodstvom iste mentorice kot leta 1975, Mirjam Suhadolnik. Sprva je štela le štiri člane, potem pa vsako leto več. Uprizarjali so eno do dve predstavi na šolsko leto,  igrali v Cankarjevem domu na Vrhniki in na gostovanjih v bližnjih krajih. Vrsto let so  v mesecu decembru dan za dnem sodelovali  z Dedkom Mrazom pri obdaritvi otrok.  

Prelomno je bilo leto 1985, ko so lutkarji nad kurilnico Cankarjevega doma uredili nove prostore in se poimenovali Lutkovna skupina AN-BAN.  V naslednjih sezonah so svoje izkušnje delili z učenci OŠ Ivan Cankar, nastala je še mlajša skupina AN-BAN. V  najboljših letih je bilo pod tem imenom aktivnih preko trideset lutkarjev. Skupina pa je odigrala okoli sto predstav. Poslovila se je leta 1988 s predstavo Pajacek in punčka.

Pa lutke na Vrhniki danes? Uspelo nam je oblikovati dve lutkovni skupini in sicer v TD Blagajana ter v KD Nauportus viva. V TD Blagajana smo se posvetili t.im. kulturnemu turizmu, kjer z lutkami ter animacijami obujamo Ivana Cankarja ter Argonavte, pripravljamo pa tudi lutkovno-gledališke animacije in predstave, s katerimi bomo obiskovalcem predstavili kulturne in prirodoslovne znamenitosti Vrhnike in njene okolice.  V KD Nauportus viva, pa smo se (avtor prispevka je mentor obeh skupin) bolj usmerili k našim najmlajšim. Letos, ob 140-letnici rojstva Ivana Cankarja, sta obe skupini združili moč in dobro voljo, tako, da bosta ob letošnjih Cankarjevih dnevih, na velikem odru v Cankarjevem domu na Vrhniki, družno  uprizorili lutkovno predstavo z naslovom »Pes mačka miši,« po istoimenski Cankarjevi otroški pesmi.  Na argonavtskih dnevih pa bomo zopet  v Retovju (Matjaževka) uprizorili otroško argonavtsko animacijo, tokrat s čisto pravi ladjo.

Pa vi, dragi bralci? Bi se nam pridružili ? Naj mi bo dovoljeno, da pričujoči prispevek zaključim s povabilom vsem,mladim in mladim po srcu, da se nam pridružite. Več kot nas bo, lepše in zabavnejše bo. Moje podatke dobite v uredništvu. Ali pa mi preprosto pišite na mladi.maj@siol.net. Rade volje se pogovorim z vami. Čisto na koncu pa naj vas povabim še na »Festival kave«, 14.5 v Cankarjevem domu, kjer bosta mali in veliki Ivan, otroke učila mleti kavico s čisto pravimi starimi mlinčki, le-to pa bomo potem staršem tudi skuhali. Saj veste kako gre tista lepa stara pesmica, ob kateri smo odraščali: »Meljem, meljem kavico,.......«

Mirjam Suhadolnik in Boris Kononenko