Naj začnem s komplimentom - Rado Kapus  niti slučajno ne kaže svojih let. Nasmejan in iskriv sogovornik, ki imena in datume zadnjih devetdesetih let stresa iz rokava hitreje kot burja jesensko listje z vej. Mimogrede zapoje pesem, dve, tri in navihano kot otrok vpraša: »A pokažem?« In že skoči po citre, zgoščenko … ko želi besede podkrepiti z dokazi. Že tako topel in res nadvse prijazen sogovornik se še bolj razneži, ko beseda nanese na pokojno ženo in njune otroke in vnuke. Pri skoraj devetdesetih ga mučita le nespečnost in visok pritisk, ki ju odganja s pomočjo tablet. Ja, res je neverjeten, Rada Kapusa bi morali predpisovati kot tableto za voljo do življenja. In zdravniki bi imeli veliko dela s predpisovanjem le-te.

Kdaj in kje ste ugledali luč sveta?

Rodil sem se 21. 2. 1923 v Jakovem Dolu, pri Brdovlan po domače (Ločica pri Vranskem, op. a.) kot predzadnji od šestih otrok. Bili smo štirje bratje in dve sesti.

Kako se spominjate otroštva?

Za vedno me je zaznamovala nesreča, ko sem bil star leto in pol. Otroci smo takrat nosili srajčke, tudi fantje, vijak na »geplu« za mlatenje žita me je zagrabil za srajčko in mi raztrgal desno nogo. Eno leto mi je iz noge tekel izcedek. Ker v bolnišnici v Celju takrat še niso imeli rentgena, so šele v Trbovljah ugotovili vzrok izcedka, ki so ga odpravili, a za celo življenje sem ostal invalid.

Kljub temu sem kasneje vsak dan hodil v šolo in nazaj domov peš štiri kilometre v eno smer. Bil sem droben in slaboten in ko sem v prvem razredu enkrat zaspal ob poti, so se odločili, da nekaj časa preživim pri teti v Preboldu. Tako sem prvi razred osnovne šole končal tam.

Spomnim se tudi, da sem v šoli vedno nastopal. Na vsaki prireditvi sem pel ali recitiral. Nekje v petem razredu pa sem imel tega dovolj in sem se uprl. Potem so mi dali mir.

Imel sem zelo dober posluh in pri šestnajstih letih so me peljali na avdicijo na orglarsko šolo v Ljubljano. Pel sem celo sopran in ker sem bil zelo droben, je g. Premrl rekel, če bi še počakal eno leto. S tem sem se takoj strinjal, ker mi v Ljubljani ni bilo všeč. Potem se je začela vojna in tudi naslednje leto ni bilo nič z orglarsko šolo.

Vojna je grobo posegla v življenje. Kako je potem potekala vaša učna in poklicna pot?

Leta 1940 sem se šel učit k znanemu krojaču Doriju Pečovniku na Tešovo. Tam sem delal od šestih zjutraj do desetih zveče. Bilo je veliko dela, tako da je imel še pet pomočnikov. Delal pa nisem samo v šivalnici, ampak sem bil zraven pri vseh kmečkih opravilih. O tem sem napisal tudi pesem. Verjetno sem tako kot za petje imel talent tudi za krojenje in iglo, saj sem se po nemški reviji Ruthschau sam naučil zelo dobro krojiti hlače, za kar me je celo mojster Dori pohvalil in rekel: »Ja, kako si pa to naredil?«

Pri Doriju sem delal zelo dolgo, a ker so bili takrat časi, kakršni so pač bili, mi je na koncu komaj uredil, da so mi priznali 28 let delovne dobe. Nato sem delal še tri leta v Inde, da sem se lahko upokojil po uradno 31 letih delovne dobe, čeprav sem v resnici delal 43 let. Upokojil sem se leta 1983.

Lahko povem tudi to, da nisem izkoristil niti dneva dopusta v pravem pomenu besede. Vsako leto sem mesec dni, namenjen dopustu, pomagal bratom in sesti, ki so se poročili na kmetije, pri košnji. Začenjali smo ob štirih zjutraj in delali ves dan. To sem počel leta in leta, dokler se niso pojavile kosilnice. Me je pa to zelo utrdilo, zato sem od takrat precej lažje preživljal zime.

Da ste vojno preživeli, kot ste jo, ste morali biti precej iznajdljivi, saj vam brez tega kljub invalidnosti ne bi bilo prizaneseno.

Leta 1944 je od Nemcev prišel odlok, da se mora od vsake hiše javiti en moški za čiščenje jarkov. Pri hiši je bilo šest  moških, a vsi nesposobni, tako da bi morala v tem primeru našo hišo zastopati ženska. To se mi je zdelo neprimerno, zato sem se javil prostovoljno. Peljali so nas v Podčetrtek. Delo je bilo res težko, ne bi ga mogel dolgo opravljati. Zato sem šel k zdravniku in tako bil uradno oproščen tega dela.

Zanimiva je bila tudi izkušnja s skrivanjem partizanov doma in tem, kako sem jim na božič po snegu in nato po potoku nesel kosilo, da sem zabrisal sledi.

Kasneje je poziv za čiščenje jarkov dobil brat, a je mama rekla, naj grem jaz. Šel sem kar na njegovo ime, a tokrat me je rešilo žganje, ki sem ga imel s sabo. Spet so nas peljali v Podčetrtek in že prvi dan sem se javil za pregled pri zdravniku. Nemški vodja nas je vse, ki smo se javili za pregled, najprej ozmerjal za lenuhe. Ponudil sem mu žganje. Rekel je, naj počakamo do jutra, zjutraj pa smo po pregledu vsi lahko odšli domov.

Teh dogodkov je bilo še veliko. Kljub vsemu sem bil po vojni, leta 1950, zaradi verskega prepričanja  štiri mesece in pol zaprt v celjskem zaporu Stari pisker.

Kje pa ste spoznali ženo?

Ker sem toliko časa preživel pri Doriju, sem se zagledal v njegovo sestro. Leta 1946 sem imel zasenčena pljuča in sem bil nekaj časa doma. Ko sem lahko, sem jih obiskal v delavnici. Micka je imela migreno in je ležala, njena sestra pa je rekla, naj jo grem pogledat. Ko sem prišel v sobo, me je vprašala, kako je. Odgovoril sem ji: »Dolgčas mi je, ker imam tebe rad.« Ta stavek je bil povod in takrat sva se dogovorila o najini ljubezni, ki sva jo zelo dolgo skrivala. Nikoli v življenju se nisva poljubila, ne pa tako kot danes, ko se kar javno kažejo.

Nikoli do poroke?

Ne, z ženo se nisva nikoli poljubila, imela pa sva se zelo rada. Poročila sva se 30. aprila 1951.

Potem so prihajali otroci, koliko jih imate?

Na Tešovi, kjer sva živela še eno leto po poroki, se je rodila hči Marjana, ki je danes poročena v Kranju. Nato smo se preselili v to hišo na Vranskem, ki smo jo delali skupaj s Pečovniki in naj bi bila namenjena delavnici. Dori se je nato poročil v Brode, nas pa so »dali« v to hišo, ki jo je bilo potrebno urediti, pozidati stene. Spomnim se, kako smo pozimi vsi spali v kuhinji, edinem toplem prostoru. Zvečer sem nasul premog na ogenj, zjutraj pa so bila kuhinjska vrata tako zamrznjena, da sem jih komaj odprl. Na Vranskem so se nama rodili po vrsti še Andrej, Branka in Frane. Branka in Frane živita v ZDA. Imam devet vnukov. Vsi so zelo glasbeno nadarjeni.

Že prej ste omenili, da sta se imela z ženo zelo rada. Ko je zbolela, ste tudi vzorno skrbeli zanjo. Še vedno vidim, kako ste jo vsak dan z vozičkom vozili na sprehod.

Štirinajst let je bila nepokretna, kap jo je zadela po levi strani. Dvanajst let sem zanjo skrbel sam, zadnji dve leti mi je pomagala Pečovnikova Marjanca. Zadnji dve leti ni mogla več sama brati. Spomnim se, kako sem ji tik pred smrtjo postregel z zajtrkom. Kavo je popila, za kruh pa je rekla, da ne bo šlo. Ko je popila, sem le toliko odšel stran od postelje, da sem zalil božično zvezdo. Ko sem se vrnil, je bila mrtva. Umrla je leta 2004.

Veri se niste nikoli izneverili, zelo ste dejavni tudi v cerkvi. Kaj vse ste oz. še počnete?

Bil sem ključar, mežnar, orglar, izdajam vizitke od smrtnih primerih, vedno sem pomagal pri obnovi (spomnim se, kako sva z g. Rutarjem klesala star omet), odklepam in zaklepam cerkev. Ko še ni bilo elektrike, je tudi žena hodila vsak dan peš s Tešove zvonit večernice. Pa tudi kurjač sem bil. Vse, kar je bilo potrebno. Zjutraj po potrebi še ministriram.

Še vedno pojete na pogrebih. Kdaj ste začeli?

Ko je bil župnik g. Grmič. Ni imel posluha, tako sem vedno tekel s Tešove, ko sem vedel, da je kak pogreb. Ko je moral odpeti, sem vedno pritegnil, da se ni slišalo, kako poje. Za to me ni nikoli nihče prosil, nikoli pa se mi tudi nihče ni zahvalil. Drugače pa na pogrebih pojem že preko šestdeset let, trenutno z moškim zborom.

Poleg cerkvenega petja vam je blizu tudi ljudska pesem. Veliko ste jih tudi napisali. Po kom imate ta dar?

Pesem je bila pri nas vedno prisotna. Mama je pela zelo lepo, zmogla je zapeti celo bas. Oče je tudi pel, a ne tako kot mama, je pa kakšno pesem napisal. Tako sem dobil od vsakega nekaj. Leta 1955 so nas tri brate prišli snemat iz Ljubljane. V enem dnevu smo posneli 62 pesmi, a niso kasneje zaradi politike nikoli nobene predvajali.

Enkrat sem želel preko celjskega radia s svojo pesmijo čestitati g. Grmiču ob osebnem prazniku. Nato sem ob tej priložnosti posnel kar devet pesmi, ki so jih poslušalci množično izbirali za čestitke in pozdrave naslednja dva meseca.

Leta 1964 smo se trije bratje predstavili na prireditvi Pokaži, kaj znaš. Za to priložnost sem napisal pesem Pozdrav domovini. Ko sem hodil delat na Tešovo, sem v mislih skoval pesem, zvečer pa sem jo doma, ko so šli ostali spat, zapisal in uglasbil. Navadno sem za vsako priložnost napisal pesem.

Ste jih pa kar precej rešili pred pozabo, saj ste posneli zgoščenki.

Z nečaki smo res posneli dve zgoščenki. Na eni so ljudske pesmi, na drugi pa moje lastne. Preseneča in jezi me samo to, da jih na Radiu Ognjišče nočejo vrteti.

Igrate na citre, prej ste omenili orgle. Igrate še na kateri inštrument? Igrate po notah ali po posluhu?

Samo po posluhu, saj nimam niti ure glasbene šole. Uglasbil sem tudi petdeset svojih pesmi, prva uglasbena je bila Slovenci, vi premislite …

Najprej sem igral na očetove citre na 16 strun, nato na kitarske, ki sem jih neko nedeljsko dopoldne prinesel domov, jih uglasil, popoldne pa že igral nanje. Po vojni pa sem za takratnega tisočaka in pol kupil še koncertne citre, ki jih je imel g. Golc od neke učiteljice, ki je zbežala z Vranskega.

Na orgle igram ljudske pesmi, a ne med petjem.

Leta 1945 sem kupil frajtonarico, spomnim se, da sem nanjo igral na poroki ženinega brata Jožeta. Vem, da sem se z Jakovega Dola do Vranskega peljal »frejhand«, saj sem celo pot igral na harmoniko.

Nekaj let kasneje pa sem kolo zamenjal še za klavirsko harmoniko.

Tuja vam ni niti politika. Ste še vedno član NSi?

V času osamosvajanja sem na prigovarjanje Naceta Polajnarja na Vranskem organiziral prvi odbor krščanskih demokratov. Ob ustanovitvi je bilo sedemdeset članov iz cele Savinjske doline, kar je bilo daleč naokoli največ. Bil sem prvi predsednik, ker pa je bilo vse več sestankov in poti, nisem pa imel avtomobila, sem mesto predsednika prepustil Ladu Reberšku. Danes je predsednik OO NSi njegov sin, sem pa še vedno član. Me pa danes marsikaj jezi, saj tistim, ki so se borili za samostojno Slovenijo, kar naprej mečejo polena pod noge.

Živite s sinom Andrejem. Kako pa poteka vaš vsakdan?

Vstanem nekaj pred pol šesto, saj ob pol šestih odklepam cerkev. Nato berem ali v toplejših mesecih igram citre. Ob pol sedmih v cerkvi molimo rožni venec do prve svete maše, ki se je udeležim vsako jutro. Dopoldne grem včasih na sprehod do pokopališča, saj zaradi sape dlje ne morem. Vsak dan skuham kosilo, ki ga z Andrejem pojeva ob 12. uri. Nato pospravim in zadremam za petnajst minut, pol ure, vedno sede za mizo, nikoli v postelji. Popoldne delam na vrtu ali napišem kakšno pesem. Okrog 18. ure zaklenem cerkev, zvečer gledam dnevnik, nato se ob 20. uri po skypu pogovarjam z Branko in njenimi. To počnemo vsak večer pol ure do uro, razen če Branka ni prosta. Spat grem med 21.30 in 22. uro.

Še kaj zašijete?

Lani sem še redno krojil, zdaj le izjemoma, saj so mi v zadnjem letu oči tako opešale, da iglo zadenem bolj iz navade. Težave imam posebno s črnimi stvarmi. Popravim še kakšno konfekcijo, kaj večjega pa ne več.

Kako pa boste praznovali častitljivih 90 let?

V kulturnem domu pripravljamo srečanje, kjer bomo zapeli nekaj mojih pesmi, v nadaljevanju pa predvsem ljudske. Najraje imam, ko se ljudje družijo in veselijo ob petju. Zelo se veselim obiska svojih iz Amerike. Hoteli so me presenetiti za rojstni dan, zdaj pa sem jih s to prireditvijo presenetil jaz.

Gospod Rado mi je povedal še veliko več. Zanimivih zgodb njegovega dolgega življenja je najmanj za cel Občinski informator, a prostor je omejen. Tako bodo tiste zgodbe o otrocih, aretaciji Dorija in njegove žene, pevskih zasedbah, ki jih je vodil oz. v njih sodeloval, pesmi, ki mi jih je zapel in zaigral na citre …  ostale le moj privilegij.

Kot zanimivosti, ki ju je poudaril, naj zapišem le še, da je kar štirinajstkrat romal peš na Brezje, med romanjem na Trsat pa so se ustavili v Lovranu, da je namočil nogo v morje. Drugače ni bil na morju nikoli.

Poslovila sem se s kančkom slabe vesti, saj sta s sinom imela zaradi tega pogovora kosilo uro in pol kasneje kot po navadi. Ko me je nepričakovano objel v slovo, sem vedela, da mi ni zameril.

                                                                                                                                Tanja Goropevšek