Od stečaja Kiva je minilo že sedem mesecev. Poslopje ostaja kot hiša strahov sredi Vranskega, vse to je ogledalo naše preljube države, ki s svojo zakonodajo, z vlečenjem stečajnih postopkov uničuje slovensko gospodarstvo. Blagovne znamke propadajo, reference, ki so jih imela slovenska podjetja v tujini, se pozabijo, s tem pa prisotnost naših proizvodov na tujih trgih pada. Že sam podatek, da je KIV imel kar štiri nedokončane projekte v tujini, stečajni pa ni niti skušal teh dokončati, pokaže jasno sliko, da stečajni kaže samo svoj interes in ne interes ohranitve delovnih mest in obstanka blagovnih znamk in referenc v tujini. Očitno ne potrebujemo gospodarstva, ampak močno javno upravo, ki bo državljanom odmerjala visoke davke.
Delavci, ki so jim lastniki in vodstvo ostali dolžni vsakemu v povprečju več kot 10.000,00 (deset tisoč) evrov, bomo zagotovo ostali praznih rok. Sprašujemo se, kam sedaj odteka denar, ki se pridobiva z najemnimi pogodbami in s prodajo izdelkov, ki so ostali v proizvodnji. Očitno gre samo za postopek stečaja. Tega mi nikoli ne bomo izvedeli, pa tudi tega ne, kam so vodilni spravili denar od projektov, ki so jih redno izdelovali. Ali je denar sploh prihajal v podjetje, koliko je bilo provizij in poneverb, kako lahko podjetje s polno zasedeno proizvodnjo bankrotira in ali so računi odprti še kje v tujini, žal verjetno zaradi našega "uspešnega" sodstva tega mi nikoli ne bomo izvedeli.
27. 12. 2013 pa je bil bolj vesel dan za veliko večino delavcev, kajti organizirali smo srečanje zaposlenih. Udeležba je bila izredno dobra, prisotnih je bila velika večina proizvodnih delavcev, razvojnih inžinerjev in tudi ostalih. Manjkal je predvsem vodilni kader.
Vsi udeleženci smo veselo obujali spomine na dolga leta, preživeta ob delu, vzdušje je bilo zelo prijetno in vsem je žal za podjetjem. Ob dobrem golažu, domačem vinu in zvokih harmonike je čas kar prehitro mineval. Vsi smo bili enotni, da je to srečanje res prijetno. Marsikaj smo si imeli povedati, obudili smo spomine in se dogovorili, da se še dobimo, kajti bili smo prijeten kolektiv in vsem je žal, da je voznik voza zapeljal tako globoko - hote ali nehote.
Delavci KIV-a
Anton Urankar
