Leta 1844 so Slomška čakale nove naloge. Najprej ga je škof imenoval za šolskega nadzornika za šole v lavantinski škofiji. Ker mu je delo vzelo preveč časa in se je začela pojavljati razpetost med Št. Andražem in Vuzenico, se je moral posloviti od Vuzenice in se nastaniti v  Št. Andražu. Še istega leta je napisal dva molitvenika, in sicer v slovenskem in nemškem jeziku: Angel molitve in Sveto opravilo za šolarje. Želel je izdati več knjig, a mu je uspelo le Šolo veselega petja za šolsko mladino. Slednja je izšla šele takrat, ko je bil že škof.

Slomšku se je leta 1844 porodila zamisel, da bi imeli Slovenci svojo založbo. Želel si je namreč »na svetlo dajati in razširjevati dobre knjige, ki um, srce in voljo ljudi razveseliti in požlahtniti in se dober kup razprodajati zmorejo,« vendar mu je vlada to preprečila. Pa ni odnehal. Če so mu preprečili ustanoviti slovensko knjižno družbo, ga od pisanja in širjenja slovenske knjige ne bo nihče odvrnil, je bil prepričan. Na začetku leta 1846 je nato izšel prvi zvezek Drobtinic s podnaslovom Učitelam in učencam, starišam ino otrokom v podvučenje ino za kratek čas.

Drobtinice so bile letopis, ki je bil namenjen verski, nravni in domoljubni vzgoji mladine. Postale so nepogrešljivo branje preprostih pa tudi omikanih judi ne le na Koroškem in Štajerskem. Znane so postale po vseh slovenskih deželah. Slomšek se kasneje vanje ni več vpisoval kot urednik, pač pa je to urednikovanje prepustil svojim učencem. Kljub temu je šlo vse gradivo skozi njegove roke in je sam priložil ogromno prispevkov. Drobtinice so z občasnimi presledki izhajale vse do leta 1900; izšlo je 31 letnikov.

Slomšku pa narodnoprebuditeljska žilica kljub Drobtinicam ni dala mirno spati. Še vedno je nosil v sebi željo in sklep, da ustanovi društvo za izdajanje dobrih knjig. Vodilo ga je prepričanje, da je mogoče prav z dobro knjigo dvigniti stopnjo kulture na dostojno raven. Leta 1851 je bila tako ustanovljena Družba sv. Mohorja, prednica današnje Mohorjeve družbe. Slomšek se je na potrditev založbe takole odzval: »Veseli me, da društvo, ki sem ga pred sedmimi leti osnovati mislil, pa ga nisem mogel, se spet zbujati in oživljati vidim; da pa moje veselje tudi kaj sadu obrodi, podlago in temelj temu društvu s tem položim, da petsto rajnišev v bankovcih temu društvu darujem. Kakor hitro društvo v življenje stopi, bom ta svoj dar društvenemu odboru izroči. Zraven pa še obljubim, za društvo delati in ga podpirati, kolikor premorem.« Slomšek je dosegel želeno: Družba sv. Mohorja je preprosto ljudstvo v nekaj desetletjih naučila brati in mu dvignila moralo ter nas povzpela med najbolj kulturne narode Evropa in Sveta.

Spomladi 1846 je Slomšek nastopil službo v Celju pri sv. Danijelu, saj je leto prej umrl tamkajšnji opat. V Celje je prišel povsem tiho, ker ni želel vzbujati pozornosti. Imej je mnogo načrtov, ni pa slutil, da bo to njegovo najkrajše službovanje. Le teden dni po prihodu v Celje je namreč umrl takratni škof Kuntnar in Slomšek je dobil ponudbo, naj sprejme mesto škofa v lavantinski škofiji. Kljub njegovi skromnosti in želji, da bi ta služba šla mimo njega, povabila ni odbil, tako da je 5. julija 1846 v Salzburgu prejel škofovsko posvečenje.

Slomšku v času škofovanja dela ni primanjkovalo. Trudil se je za razvoj škofije in duhovnikom svetoval, kako bi lahko poglobili svojo poklicanost. Obračal se je tudi k vernikom, svojim zvestim oboževalcem. Napisal jim je ogromno pisem in pridig, kar samo pogojuje njegovo ljubezen do njih in brezpogojno predanost Cerkvi. Večkrat je obiskoval dušnopastirske postojanke v svoji škofiji. Z izdajanjem svojih knjig je slovenske duhovnike oskrboval s praktičnimi dušnopastirskimi pripomočki. Uvedel je konference, namenjene izobraževanju duhovnikom, duhovne vaje (v Št. Andražu, Brežicah in Rogaški Slatini) in majniške šmarnice. Ustanavljal je razna društva in bratovščine (najbolj znana je Bratovščina sv. Cirila in Metoda), pomagati je želel nadarjenim revnim dijakom in študentom, zato je postavil hišo zanje; v Celju se je imenovala Maximilianum, v Mariboru pa Victorinum.

Slomškovo veliko pastoralno, predvsem pa narodnozgodovinsko dejanje je bil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Slomšek je s tem dosegel združitev skoraj vse Štajerske v eno škofijo in začrtal severno mejo Slovenije, ki jo je s svojim zavzetjem uradno potrdil naš pesnik in general Rudolf Maister.

Potem je prišel 15. avgust 1859. Slomšek je po trinajstih letih škofovanja v Št. Andražu tu daroval zadnjo mašo. Odšel je namreč v Maribor, kjer se je 3. septembra s prižnice v stolni cerkvi prvič zaslišal njegov glas.

Slomšku pa v novem kraju ni bilo lahko. Maribor je bil namreč takrat zelo proavstrijsko usmerjen. Veliko je bilo nemčurjev, ki so sicer bili slovenske krvi, a so se svoje narodnosti sramovali. Niso spoštovali ne govorili domačega jezika in bili v vseh pogledih bolj naklonjeni tujcem. Slomška niso sprejeli niti kot osebe, še posebej pa ga niso marali zaradi njegove narodne in kulturne usmeritve. Še pet dni pred smrtjo, 19. septembra 1862, je na duhovnih vajah v Rogaški Slatini, ko so mu težave s črevesjem že dodobra pobrale moči, potožil: » Že od pamtiveka ni vrela nemška kri po Štajerskem v žilah nekaterih exaltados nemštva, ki so nemški bodisi po rodu ali po odpadu v toliki meri, kakor v letu 1862. Zgleda kakor da sploh ne morejo več prenašati oživljenja Slovencev v jeziku in omiki; in ker ne gre izumiranje našega narodnega značaja in  našega jezika tako naprej, kakor je šlo že stoletja, bi radi ta razcvit z vsem orožjem laži in sumničenja s silo zatrli.« Nemškutarji so mu to zadnjo obsodbo tako zamerili, da so po Slomškovem grobu, na katerem je zapisan datum smrti 24. september 1862, pljuvali in kričali: »To imaš, slovenski svetnik!«

Slomškova smrt je pomenila veliko izgubo za škofijo in tudi za ves slovenski narod. Težko bi bilo najti koga, ko bi toliko storil za slovenstvo in slovenski jezik. S svojim delom in čudovito osebnostjo si je sam postavil najlepši spomenik.

(se nadaljuje)