Peš iz Podgriča v Trst

V soboto, 3. oktobra, se nas je 30 pohodnikov zbralo v Podgriču, od koder smo se odpravili proti včasih največjemu slovenskemu mestu, Trstu.

Prijetnega razpoloženja ni pokvarilo niti deževno vreme, ki nas je spremljalo začetni del poti, ko smo se vzpenjali čez Reber. Iz Rebra smo šli po stari stezi na Jakovce, kjer so postali dežniki in palerine že kar nepotrebna prtljaga. Od tu smo se spustili v Griže in Rašo ter nadaljevali pot proti Sežani, kjer so nas nagajivo pozdravljali sončni žarki. Na Fernetičih, na meji, smo imeli toplo malico, ki jo je pripravila trojica gospodinj iz Podgriča. Spretni mladi pomočniki so poskrbeli za hitro in prijazno postrežbo. Iz Fernetičev smo šli do Opčin, odkoder smo se do Trsta zapeljali z openskim tramvajem. Prijetnega razpoloženja med pohodniki se je v tem zgodovinskem tramvaju nalezla tudi na večina ostalih potnikov. Svoje je seveda dodala vipavska rujna kapljica in Tinetova harmonika. V Trstu nas je pričakal glavni urednik Primorskega tednika v odhodu, Dušan Udovič, in nas pospremil do Narodnega doma, kjer nam je na kratko orisal njegovo tragično zgodovino.

Narodni dom je bil postavljen leta 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. V njem je bil sedež slovenske prosvetne in kulturne organizacije. 13. julija 1920 so pripadniki italijanskih nacionalistov vdrli v Narodni dom in ga zažgali. V njem je trenutno sedež Visoke šole za prevajalce ter slovensko informativno središče.

Preden smo nadaljevali pot proti slovenski knjigarni, ki so jo odprli junija letošnjega leta, nam je Tine zaigral Vstajenje Primorske, ki se je je naučil prav za to priložnost.

Gospod Udovič nam je v knjigarni opisal trenutne življenjske razmere Slovencev v Trstu. Kratkemu predavanju je sledila pogostitev, ki so jo posebej za nas pripravili neposredno pred knjigarno. Prijetno presenečenje s prijaznimi natakarji nam je dalo občutek, da smo dobrodošli obiskovalci, ki se trudimo ohranjati stik s pripadniki naše narodnosti.

Dan se je začel nagibati že proti večeru, ko smo se sprehodili še do Velikega kanala in v pristanišču občudovali mogočno križarko, ki je ožarjena z večerno zarjo, vabila poglede mimoidočih.

Domov smo se seveda odpeljali z avtobusom, na katerem se je dobro razpoloženje pohodnikov le še stopnjevalo.

Pohod je terjal precejšnje organizacijske spretnosti. Kot vodja pohoda sta se tokrat izkazala Zdravko Bratož in Primož Nabergoj. Hvala tudi spremljevalnemu vozilu in vsem, ki ste pripomogli k temu, da je pohod v celoti uspel. Prav gotovo pa velja pohvaliti tudi vse pohodnike. Prav vsak je prispeval k temu, da smo skupaj preživeli lepo in nepozabno soboto.

Mojca Vrtič, foto Karin Trošt