POKLON 8. MARCU – DNEVU ŽENA
Dan žena je mednarodni praznik žena, ki ga približno v 100 državah praznujejo vsako leto 8. marca. Osmi marec je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Pobudnica za praznovanje tega praznika je bila najvidnejša nemška socialistka in feministka Clara Zetkin. To pobudo je posredovala na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Kot mednarodni dan žensk pa se osmi marec praznuje od leta 1917, ko so se na ta dan začeli protesti v Petrogradu, iz katerih se je za tem razvila oktobrska socialistična revolucija.
Konec 19. stoletja so se tudi na Slovenskem začeli boji za enakopravnost žensk. Leta 1897 je začel izhajati časopis Slovenka, naslednje leto pa je bilo ustanovljeno 1. žensko društvo.
V obdobju med obema vojnama od 1918 do 1941 so bila v slovenskem in jugoslovanskem merilu ustanovljena številna ženska društva. Poglavitni cilji teh društev so bili: boj za socialne pravice, enakovredno vrednotenje moške in ženske delovne sile, boj za enakovredno zaposlovanje, ki je bilo v času gospodarskih kriz za ženske zelo omejevano, itd... Kot izstopajoči pa je bil boj za volilno pravico žensk. Ta cilj pa je bil kljub vsestranskemu prizadevanju žensk v predvojnem času nedosegljiv. Med izstopajočimi ženskami, ki so vse svoje življenje in delo posvetile emancipaciji in feminizaciji žensk so bile navedene književnice in intelektualke: Zofka Kveder, Minka Govekar, Alojzija Štebi, Marija Boršnik in druge. Med vsemi pa so s svojo socialno in politično zgodbo v predvojnem in v vojnem času izstopale Angela Vode, Vida Tomšič, Mara Rupena Osolnik, Zdenka Kidrič in Lidija Šentjurc.
Odločilni čas za izbojevanje ženske enakopravnosti je bilo obdobje NOB od 1941 do 1945.V času 2. svetovne vojne in okupacije, ko je slovenskemu narodu grozil genocid, so se narodno in socialno zavedne Slovenke odzvale pozivu za osvobodilni boj in za socialno revolucijo; uspešno in enakopravno z moškimi so opravljale vse aktivnosti NOB:
bile so hrabre borke, imamo 16 narodnih herojinj
bile so obveščevalke, kurirke, učiteljice, zbirale so hrano, orožje in zdravila za partizansko vojsko
množično so se uveljavile v partizanskem zdravstvu kot zdravnice in bolničarke; med 200 zdravniki je bilo 20 partizanskih zdravnic, 55 medicinskih sester in nešteto bolničark
kdo še ni slišal za legendarni zdravnici dr. Franjo in dr. Pavlo, po katerih sta se imenovali tudi njuni bolnišnici
tudi naš rojak dr. Pavel Lunaček, organizator partizanskih bolnišnic v Kočevskem Rogu, ne bi mogel izpeljati edinstvenega dogodka v zgodovini medicine odporniških vojskovanj brez vsestranske pomoči zdravnic, medicinskih sester in bolničark.
Slovenke so se močno približale enakopravnosti s tem, ko je bila leta 1945 uzakonjena splošna volilna pravica. Toda ta politična pravica pa še ni bila garancija enakopravnosti, zato so si morale izbojevati še ekonomsko enakost, ki so si jo pridobile z vsestranskim izobraževanjem in zaposlovanjem; s tem so si pridobile tudi finančno neodvisnost. To politično in ekonomsko enakopravnost so si utrdile v izgradnji socialistične družbe. Leta 1974 je bilo v ustavi SFRJ zapisano, da ima vsaka ženska pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok; leta 1989 pa je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postale žrtve nasilja.
In kakšen je položaj žensk danes, ko živimo v samostojni državi s kapitalističnim in večstrankarskim sistemom, ko so socialne pravice vse bolj omejene in negotove? Kakšen je položaj žensk danes, ko si morajo znova iskati svoj prostor v javnem življenju? Na ta vprašanja pa si spoštovane Slovenke, tovarišice in gospe skušajte same poiskati odgovore!
Lepo praznovanje.
Občinska organizacija ZB za vrednote NOB
Šentrupert
