Aleksandra Pavšič Milost je o šempetrski hranilnici, njenih začetkih in delovanju do zaprtja leta 1948 zapisala: "Z razvojem kapitalizma so bile potrebe po denarju in s tem v povezavi tudi potrebe za najemanje posojil vedno večje. Mali trgovci, mali obrtniki in kmetje, ki so si dotlej denar lahko sposojali le pri premožnih posameznikih, običajno za zelo visoke obresti, so se zato začeli združevati na zadružni podlagi in ustanavljati hranilnice. Sredi 19. stoletja sta nastala dva tipa kreditnih zavodov. Eno so bile posojilnice z omejeno zavezo, ki so zanimale predvsem trgovce in obrtnike, drugi tip pa so bile zadruge z neomejeno zavezo, namenjene zlasti kmetom, ki niso imeli velikih vsot denarja. Ustanavljali so jih za mala območja, kjer so se ljudje med seboj dobro poznali in vedeli koliko lahko zaupajo posameznemu prosilcu. Pobudniki so bili najčešče župniki, tudi sedeži posojilnic so bili običajno v župniščih. Avgusta 1896 je bila taka hranilnica ustanovljena tudi v Šempetru pri Gorici. Prvo leto je delovala le za območje občine Šempeter, kmalu pa je delokrog razširila še na občini Vrtojba in Vogrsko. Njen osnovni namen je bil spodbujati ljudi k varčevanju in jim z ugodnimi krediti pomagati v stiski. Poleg tega je s pomočjo zadružne zveze pomagala kmetom tudi pri nakupu kmetijskih strojev, orodja, semen, gnojil in drugih kmetijskih potrebščin ter z drobnimi prispevki podpirala dejavnost različnih društev, ustanov in posameznikov. Hranilne vloge je sprejemala od vsakogar, posojila pa je dajala le zadružnikom. Posojilojemalci so bili v glavnem posamezniki iz zadružnega okoliša, pa tudi razna društva in ustanove. Potrebe po denarju so bile v veliki meri vezane na kmetijstvo in ureditev bivalnih prostorov (nakup zemlje, živine, sena, vina, škropiva, semena, plačilo davka, popravilo, zidava ali nakup hiše, senika, hleva). Posojilo pa so ljudje potrebovali tudi za kritje pogrebnih stroškov, plačilo zdravnika, izplačilo dote ali deleža sorodnikom, nakup drv, motornih vozil, vozovnic za odhod na delo v tujino ipd. Med posojilojemalci so se znašli tudi ugledni posamezniki kot sta bila grof Aleksij Coronini iz Šempetra in plemeniti Milutin Locatelli iz Vrtojbe. Rok vračila dolga je načelstvo hranilnice določilo za vsak primer posebej, nikakor pa naj ne bi bil daljši od štirih let. Za obresti posojil je do leta 1934 veljalo, da ne smejo presegati višine obresti hranilnih vlog za več kot 1,5 %, plačati pa jih je bilo treba za pol leta vnaprej. Hranilnica je ves čas delovanja poslovala pozitivno, je pa bilo v njenem kreditnem poslovanju zelo čutiti gospodarsko krizo konec dvajsetih let in v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vedno več je bilo dolžnikov, ki posojila niso mogli vrniti, zneski posojil so se manjšali, več je bilo prošenj za posojilo na vknjižbo, saj je bilo poroka za kredit zelo težko dobiti. Posojilnica je imela posluh za težave dolžnikov in jim je podaljševala odplačilne roke. Ko pa so se prošnje za odlog začele ponavljati in ni bilo več upanja za vračilo, se je začela posluževati tudi prisilnih sredstev kot so izterjevanje porokov, rubljenje premičnin, vknjižba na nepremičnine in dražba posesti.
Šempetrska hranilnica je delovala več kot pol stoletja, večkrat menjala ime, državni okvir in denarne enote. Ves čas obstoja je bila v skrbnih rokah domačinov, razumnih slovenskih mož, ki so bili veliki domoljubi. Preživela je tudi težko fašistično obdobje, ko so na Primorskem propadle številne slovenske hranilnice. Leta 1948 je v novih družbenih okoliščinah zaprla svoja vrata, njene vloge in posojila prevzel kreditni odsek pri Kmetijski zadrugi Šempeter."
