Štefan Bobek že od leta 1975 slika in ustvarja v različnih likovnih tehnikah: sepia, lavirana risba, pastel ... Likovno se je izobraževal v likovni šoli akademskega slikarja Slavka Koresa in tudi v mnogih likovnih kolonijah, v katerih so bili njegovi mentorji akademski slikarji Bojan Golja, Marjan Jelenc, Lojze Zavolovšek …
S samostojnimi in skupinskimi razstavami se je predstavljal predvsem po Sloveniji, tokrat pa je svoja dela postavil na ogled v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika.
Benjamin Kumprej, akademski slikar je o Štefanu Bobeku, tihemu zapisovalcu slovenske krajine in duše zapisal:
»Včasih stopimo na dvorišča koroških domačij, na novo zacvetele travnike, mimo koruznih polj in ljudi, in ničesar ne vidimo. Včasih se ozremo v nebo in ne zaslutimo sonca za oblaki, ne slišimo oddaljenega šuma prelestnih gozdov, neopazno nas zapustijo znamenja ob poteh.
Štefan Bobek pravi, da so ga prosvetlila dela Franca Boštjana in takrat, pred mnogimi leti, je stopil v naravo ter nenadno zaslutil, da ga pravzaprav prav ta nagovarja, če jo vidi. Domovi, cvetje, gore, slovenska krajina, domača žitna polja so ga prepoznali in ga začeli spraševati – ali še prideš?
Vsa ta mnoga leta Štefan Bobek prihaja v naročje Uršlje gore, Pece in poljan, gozdne poti ga vodijo v nove razglede, nova videnja in nenehno klicanje narave.
Avtor slik je začel z dvema tehnikama – z lavirano risbo in rjavo kredo/sepio. Kasneje večinoma uporablja barvni pastel, ki mu omogoča še intimnejši in še zgovornejši poseg v osebno in avtorsko izvedbo videnega. Še posebej, če poznamo reklo, da tisto, kar vidiš, pozabiš. Samo tako so možne resnično intimne realizacije tistega, kar se pojavi pred gledalcem, zlasti, če poteka pravilna in resnična komunikacija med gledalcem, avtorjem in vsem tistim okoli nas.
Pastelni zapisi Štefana Bobeka so barvno stabilni, tonski preskoki so praviloma majhni, premišljeni in doživeti. Redkoma se pojavlja komplementarni kontrast, kot hladno–toplo nasprotje, ki ustvarja avtorsko okolje, določa pa tudi čustveno relacijo, včasih vstopa v sentimentalnost, mogoče tudi ljubezen.
Zato lahko pastele Štefana Bobeka jemljemo predvsem kot personificirane zapise, ponekod tudi historične, saj prikazujejo nekaj, česar ni več. V tem primeru gledalca prevzame nostalgija, morda se mu vlijejo solze. Tako takšno delo dosega vse – vrača nas v minuli čas, že pretečene zgodbe in doživetja, hkrati pa vse postavlja v večnost. Vsaj tisto večnost, ki jo lahko doživlja človek.
Kompozicijsko so dela Štefana Bobeka navidezno simetrična, asimetričnih intervencij je manj, morda se nehote pojavlja zlati rez kot osnovna optična in ploskovna postavitev. Narava in tudi likovna dela so določena prav s tem načelom in tako še dodatno potrjujejo, da je simetrija smrt.
Postavitev objektov v prostor je mogoče izvesti le s pomočjo perspektive kot optične zakonitosti. Samo tako lahko objekt tudi povežemo s prostorom oziroma tretjo dimenzijo. Vse določa horizont ali očesna ravnina, prostorski ključi še dodatno določajo prostorskost. Zlasti nekateri postopki, kot je zračna perspektiva, kjer se barva z razdaljo spreminja v nevtralno, prekrivanje oblik, hladno-topli kontrast in svetlo-temni kontrast. Vsi ti pristopi vodijo do zaznavanja prostora, hkrati pa kažejo tudi na avtorjevo videnje in vedenje.
Formati del so intimistični, namenjeni zelo osebnim in čustvenim pristopom – tako dosegajo zelo poosebljeno doživljanje in dojemanje.
Ne glede na risarske ali slikarske pristope dela Štefana Bobeka določajo grafizmi, ki venomer izhajajo iz najintimnejših pogledov in doživljanj, ter jih v najizvirnejših oblikah izkazujejo razne pisave. Kaligrafija ali lepopisje je namreč predvsem osebno izražanje in če slike vidimo kot kaligrafske zapise, so to avtorski zapisi.
Dela Štefana Bobeka dosegajo prav to ali še več, saj gledalca ne zavajajo – vodijo ga v lepši svet.«
Odprtje razstave je popestril kratek kulturni program.
