Koliko članov imate v zboru sedaj?

Zadnjih deset let nas je v zboru nekje od 16 do 17 članov. Kar dolgo časa smo se trudili, da bi med svoje vrste pridobili mlade pevce, vendar ni v našem interesu, da bi jih v zboru zadrževali na silo. Takšen, ki je res začutil željo po petju, je po navadi ostal za dalj časa, vendar je po mojem mnenju premalo vztrajnosti. Najpomembnejša in osnovna pri zboru je vsekakor vaja, vse ostalo je dodaten plus za zbor.

Kako potekajo priprave na koncerte?

V obdobju zadnjih petnajstih let, ko je zborovodja Igor Velepič, se lotevamo koncertov korak za korakom. Zadnja leta imamo tudi božične in koledniške koncerte oziroma največkrat pojemo pri maši in po njej zapojemo tudi nekaj pesmi na to temo. V program sta vključeni tudi dve solistki, tako da je potrebno kar dosti vaje, da se uigramo in ujamemo. Za te koncerte se pripravljamo že v jeseni, potem pa se pripravljamo s tremi novimi pesmimi že za revijo. Vaje imamo enkrat na teden, pred kakšnim nastopom tudi večkrat. Poskušali smo že z intenzivnimi vajami, vendar nam časovno bolj slabo uspeva, morali bi biti nekje po ves dan in jih imeti večkrat. Večina naših pevcev tudi ne pozna not, tako da se je treba tudi tega naučiti.

Kakšne kriterije imate za to, da nekdo lahko postane vaš član?

Najpomembnejše je, da ima smisel in posluh za petje. Veselje do petja ni dovolj, saj marsikdo rad poje, kako poje je pa že druga stvar. Če pevec nima pravega občutka, tako kot melodija zahteva, je žal neuporaben. Prihaja tudi do primerov, da ima človek občutek za petje, vendar ni čisto prepričan vase in potrebuje nekoga zraven sebe, ki je siguren v petje. Z osnovno šolo in mlajšimi zbori ne sodelujemo, vendar je bilo v zgodovini zbora že tako, da je šolski zbor zapel v okviru našega nastopa. Zadnja leta z njimi ne sodelujemo, vendar moram priznati, da je na šoli kar dober zbor. Dogovarjali smo se tudi že z mlajšimi pevci, ki so šli z osnovne šole, da bi se nam pridružili, vendar nekako ni prišlo do skupnih interesov. Naš cilj ni, da bi jih načrtno silili k petju, kdor si želi, ima občutek in je vztrajen, je vedno dobrodošel.

Koliko koncertov imate na leto?

Večinoma imamo koncerte, ki so na lokalni ravni za razna društva, za prvi november pojemo v Šentvidu, že od samega začetka je tradicija, da pojemo v Lukovici pri spomeniku, zadnja leta imamo tudi božične koncerte oziroma program koledniških pesmi, precej resno jemljemo tudi revijo pevskih zborov, saj je na njej strokovnjak, ki pove, kaj je dobro, kaj slabo, mi pa se trudimo izboljšati. Zavedamo se, da smo amaterski pevci, večina jih tudi ne pozna not, je pa zanimivo to, da imamo primere iz godbenih vrst ali takšne, ki so obiskovali glasbene šole, da se udeležijo vaj enkrat ali dvakrat in pesmi že znajo.

Imate kakšne posebne priprave za koncert ob 50. obletnici delovanja?

Pravzaprav je že cela naša sezona posvečena naši 50. obletnici. Zadali smo si nalogo, da bi z božičnim in koledniškim koncertom peli po čim več cerkvah, ki so bile zgrajene po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Predlani smo bili v Beogradu, letos smo peli ob 80. letnici cerkve v Pragi, bili smo tudi na Dunaju, v Linzu in v Salzburgu. Lahko bi rekel, da je bil to eden izmed vrhov te sezone, za sobotni koncert pa smo si z evropskimi sredstvi priskrbeli nove obleke. Za koncert se nismo posebno pripravljali, saj so takšni koncerti po navadi bolj revijalnega značaja, smo pa kot gostje povabili žensko pevsko skupino iz Tolmina.

Kakšno se vam zdi stanje zborov v Sloveniji?

Če pogledamo samo območje bivše skupne občine Domžale, lahko rečem, da so izvrstne skupine. Veseli me, da je veliko mladih, vendar mislim, da se v prihodnje ne bo dosegalo tako velikih jubilejev. Čeprav so mladi sposobni kakovostno narediti stvari, jim po mojem mnenju manjka vztrajnosti. Dandanes je veliko glasbeno podkovanih mladih, ki obiskujejo glasbene šole in jim lahko kaj hitro uspe na tem področju. Je pa tudi res, da je v tujini velikokrat v zbor vključena skupina bolj osamljenih ljudi, saj v primerjavi z našo tradicijo niso tako povezani in kakovostni. Zanimivo je tudi, da na primer v Angliji pojejo novozelandske, afriške, azijske pesmi, v Sloveniji pa je po mojem mnenju veliko kakovostnih skupin.

Kakšne so vaše kakovosti?

Zavedamo se svojih zmožnosti, in sicer smo intonančno dobro pripravljeni. V zboru imamo večino ljudi, na katere se lahko sto odstotno zanesemo. Seveda bi bilo idealno, da bi vsak posameznik znal pesem čisto sam zapeti, vendar temu žal ni tako. Kljub temu nimamo nobenega strahu pred tem, da kakšnega nastopa ali pesmi ne bi dobro izpeljali.

Je kakšen dogodek, ki bi ga v 50 letih delovanja lahko izpostavili?

Vsekakor je bil odločilen za zbor prihod Igorja Velepiča pred desetimi leti. Imel je drugačen in zanimiv pristop, na začetku smo imeli tudi koncerte s koncepti, kot je bilo na primer petje himen tistih držav, ki so bile v zgodovini na slovenskem prostoru. Peli smo avstrijske, jugoslovanske, francoske, med gosti na koncertu je bil tudi francoski veleposlanik. Prva leta so nakazala, kako naj bi delovali, programu nismo več tako striktno sledili in ga delali bolj po občutku. Igor Velepič skrbi tudi za to, da odpojemo to, kar nam najbolj leži. Ve, koliko smo glasovno sposobni, tako da organizira, kaj bomo peli in največkrat tudi, kje bomo peli. Imamo srečo, da je učitelj na Walfdorfski šoli, tako da tudi poklicno veliko potuje in nam je v veliko pomoč s svojimi poznanstvi po svetu, prav tako pa tudi organizira naše nastope in gostovanja.

Katerih gostovanj je več, po Sloveniji ali po tujini?

Bolj kot ne se držimo domačih koncev, tam nekje do Ljubljane. Vendar smo bili tudi že v Goriških Brdih, saj prihaja iz Solkana tudi eden izmed pevcev, Marinko Pintar. Nas pa še čaka zaključitev projekta petje po Plečnikovih cerkvah, in sicer v Bogojini, Ljubljani, Mariboru. Lahko bi rekel, da smo zadnja leta več na tujem. Bili smo že na Madžarskem, v Angliji, na Češkem, v Beogradu, v Bolgariji, v Avstriji, kjer smo pridobivali zanimive izkušnje in pozitivne vtise.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

V prihodnje bi bilo idealno, da bi zbor štel tam nekje do dvajset ljudi, seveda čim več mladih. Če je kakšen dober, ga nagovarjamo, vendar si ničesar ne želimo na silo. Čeprav si želimo, da bi mladi nadaljevali našo tradicijo, jih ne silimo. Tudi naši sinovi in vnuki, bolj kot ne, niso vključeni v zbor, morda naslednja generacija. To sezono je vsekakor naš največji cilj, da bi uspešno zaključili 50-letnico. Čez poletje bo najbrž intenzivnost padla, jeseni pa bomo spet v pogonu. Verjetno bomo še dopolnili božično – koledniški program, okrog novega leta pa bomo po vsej verjetnosti zaokrožili program tudi v naših koncih.