Capoeira kot resna igra
Rodo capoeire lahko najbolj enostavno opišemo kot krog, ki ga s svojimi telesi oblikujejo capoeiristi in capoeiristke. Nekateri od njih igrajo inštrumente (berimbau, atabaque, pandeiro, agogo, reco-reco), ostali pa dajejo ritem s ploskanjem. Vsi pojejo: eden od sodelujočih (največkrat tisti, ki igra berimbau) poje solo, ostali odgovarjajo v zboru. V sredini kroga svoje spretnosti nakazujeta dva capoeirista, capoeiristki. Vloge capoeiristov in capoeirist se menjujejo.
Igra je brezpogojno prvobitna življenjska kategorija, ki jo poleg ljudi poznajo tudi živali, in ima pomembno družbeno in kulturno funkcijo. Čeprav v naši zavesti predstavlja nasprotni pol resnosti, je igra v svojem bistvu lahko zelo resna, saj se lahko igralec popolnoma preda igri in ‘pozabi’, da je vse skupaj le igra. Prav tako igre ne moremo opredeliti na polu resnično in lažno ter dobro in zlo. Sama po sebi igra ni niti dobra niti zla, obarva jo človek s svojimi dejanji. Igra je medij, znotraj katerega se značilno vzpostavlja odnos posameznika do biti, sočloveka in sveta.
Vrednota svobode v capoeiri
Johan Huizinga je v knjigi Teorije igre opredeli šest formalnih značilnosti igre. Njena prva formalna značilnost je, da je igra svobodno dejanje, pa naj gre za otroško igro ali igro odraslih. Ljudje se igrajo, kadar v igro čutijo zadovoljstvo, igro pa lahko kadarkoli prekinejo in/ali opustijo. Če igra že v svoji formalni opredelitvi predstavlja svobodo, je v capoeiri ta koncept še bolj izpostavljen. Vadeči se svobodno odloči za učenje capoeire, igranje v rodi, svobodno pa se lahko tudi odloči, da bo z učenjem in igranjem capoeire prenehal. Vrednota svobode je pri capoeiri še toliko bolj poudarjena, saj naj bi se po nekaterih teorijah sužnji s capoeiro osvobodili trpljenja, bila je medij izražanja nezadovoljstva z družbeno ureditvijo, s capoeiro pa je lahko osvobodimo tudi telesnih omejitev, stresa in neprijetnega počutja na splošno.
Fiktivna narava igre in capoeire
S konceptom svobode je tesno povezan tudi drugi formalni element igre, in sicer da igra ni običajno oz. pravo življenje, temveč iz njega izstopa, čeprav lahko vsaka igra igrajočega popolnoma prevzame in prilasti, da se niti več ne zaveda, da se igra. Iz tega zornega kota se igra sprevrača v resnost in resnost v igro. Po tej predpostavki je torej igra del življenja, ki je izvzet in pravega življenja, čeprav je igra istočasno nepogrešljiva oblika življenja, ki tega krasi in dopolnjuje: je tesno povezana z estetiko in lepoto, pripomore k tvorjenju socialnih vezi ter zadovoljuje ideale izražanje in skupnega življenja.
Igra nas lahko s svojo lepoto dobesedno uroči in priklene nase, saj je izpolnjena z ritmom in harmonijo, kar brez pomislekov velja tudi za capoeiro. Johan Huizinga pravi, da lepota človeškega telesa v gibanju najde svoj najvišji izraz v igri. Igra je torej fiktivna, spremlja jo posebna zavest o drugotni realnosti ali odkriti nerealnosti glede na običajno življenje. Fiktivnost oz. iluzija igre pa se pri capoeiri izraža tudi v notranji strukturi. Igra capoeire je sama po sebi fiktivna, saj capoeiristi in capoeiristke znotraj igre ves čas igrajo oz. se pretvarjajo: s pomočjo telesa in telesnih gibov nakazujejo posamezne gibe, a jih ne izvajajo, posamezni gib je le pretveza za drugega.
Prostorsko in časovno omejena igra
Tretja formalna značilnost igre njena omejenost oz. ločenost. Igra je sklenjena oz. omejena, kar pomeni, da se jo igra znotraj določenih prostorskih in časovnih okvirjev. Igra capoeire je prostorsko omejena in zakoličena z rodo oz. področjem, znotraj katerega veljajo posebna in vnaprej določena pravila. Prostor, kjer se igra izvaja, je začasno veljaven svet znotraj običajnega sveta, ki je namenjen uprizarjanju v sebi sklenjenega dogajanja.
Časovni okvir trajanje posamezne igre capoeire določi berimbau (oz. meštre, ki običajno igra glavni inštrument in vodi potek rode), ki opredeli začetek in konec igre. Ko je igra enkrat odigrana, se konča. Igro lahko sicer ponovimo, kar je ena temeljnih značilnost igre, vendar je nikoli več ne bomo odigrali popolnoma identično. Ponovimo lahko igro kot celoto, notranjo zgradbo, izvedbe pa ne moremo ponoviti, saj je igra vedno tudi neponovljiva in nepredvidljiva, kar izrazito povečuje njeno zanimivost in privlačnost ter vpetost tistih, ki se z njo srečajo. (vir: zenska.si)
AVTORICA ČLANKA: Urška Habjan
Od leta 2005 poučujem capoeiro v Športnem in kulturnem društvu Capoeira Slovenija, ki organizira redne treninge za otroke in odrasle v Ljubljani, Domžalah, Kranju, Celju, Mariboru in v Slovenski Bistrici. Obiščite našo spletno stran: www.capoeiraslovenija.si
