Trije mladi zdravniki smo se julija 2011 odpravili v Papuo Novo Gvinejo, državo v jugozahodnem Tihem oceanu, severno od Avstralije in zahodno od Salamonovih otokov ter vzhodno od Indonezije. Ekonomija te države se naslanja predvsem na izvoz. V PNG (Papui Novi Gvineji) živi 5.8 milijona ljudi, ki izvirajo iz več kot tisoč različnih plemen in govorijo vsaj dva od več kot 700 tradicionalnih jezikov. Pismenih je 4,5 odstotka prebivalstva, okrog 95 odstotkov ljudi živi v vasicah, se ukvarja s kmetovanjem in nima stika z modernizirano civilizacijo. PNG je ena največjih svetovnih proizvajalk čaja in kave. V džungli pa ima ogromne zaloge nafte, zemeljskega plina, zlata, bakra, platine...
Potovanje proti vasi Pimaga, kjer smo opravljali svoje delo, smo začeli v Benetkah. Na letalo smo vkrcali velike škatle polne zdravil, kirurških instrumentov, medicinskih oblog in drugega materiala, ki smo ga dobili od farmacevtske industrije, iz slovenskih bolnišnic ter zdravstvenih domov.
Po dveh dneh smo prispeli v glavno mesto Port Moresby, ki velja za tretje najnevarnejše mesto na svetu. Srečali smo se s Papuancem Rexom, s katerim smo kontaktirali od doma preko e-majlov. Pomagal nam pri nakupu nekaj specialnih zdravil za to območje v mestni lekarni ter nam podrobneje razložil, kam se odpravljamo.
S sodelavci nam je razkazal tudi mesto in prvi stik s papuanskim življenjem je bil veliko presenečenje, saj gre za povsem drugačen svet od našega. Ko smo po treh dneh mesta smo prispeli v vas Pimaga, je bil prvi vtis šokantno fenomenalen. Znašli smo se sredi džungle, v nepopisno lepi vasi, obkrožale so nas ogromne "seigo" palme (visoke in široke 5 in več metrov), ljudje pa revni, prijazni in polni energije.
Že naslednje jutro smo začeli delati. Pred bolnišnico so nas navsezgodaj čakali pacienti. Ko smo proti večeru pregledali zadnjega, smo očistili ambulanto, predvsem pa operacijsko dvorano, kjer je bilo vse zaprašeno in umazano. Čistili smo dva dneva, saj je v operacijskem prostoru pomembna sterilnost. Vsak dan smo pregledali od 30 do 60 pacientov. Od tega 8 do 10 kirurških primerov z vrezninami, vsekaninami, zlomi, krvavitvami, kroničnimi golenskimi razjedami, gnojnimi vnetji, vraščenimi nohti, tujki pod kožo…
Sicer smo zdravili raznovrstne bolečine, primere malarije, epilepsij, želodčne težave, kožne bolezni, astmo, driske, vnetja oči, izpirali zamašena ušesa. Pri delu nismo mogli opravljati laboratorijskih preiskav, opreti smo se morali le na naše znanje in klinični pregled. Hujše primere smo poslali v najbližjo bolnišnico, tri ure vožnje oddaljeno od Pimage. Pot v mesto Mendi vodi po makadamski, luknjasti cesti. Tja napotene paciente smo tudi obiskali in se srečali z njihovimi zdravniki. Z delom v Pimagi smo pridobili obilo novih izkušenj in novih znanj.
Prosti čas smo izkoristili za potepe po džungli ter sosednjih vaseh. Domačini so nas vozili po reki z deblaki, ter nam v glavni hiši domače vasi uprizorili pravi kulturni šov. Prepevali so, pripovedovali so nam zgodbe, nas učili šivanja torbic, plezanja na palme, z njimi smo igrali košarko…
Skupaj z vapščani smo se udeležili tudi državnega šova v mestu Hagen. Tega se bomo radi spominjali, saj smo bili deležni kulturne prireditve, na katero se domačini pripravljajo celo leto. Videli smo več kot sto različnih kulturnih skupin, ter uživali v njihovih plesih ter tradicionalnih gozdnih maskah in oblekah.
Po dveh mesecih je prišel čas odhoda. Pimaški domačini, ki so nam prirasli k srcu, nam bodo za vedno ostali v spominu. V zahvalo so pripravili gostijo. Združila se je cela vas. Jedli smo svinjsko ter piščančje meso, ki ga pripravijo v tradicionalni "MUMU" peči. Knčno meso po dveh mesecih, a kaj, ko je bilo pripravljeno brez vseh začimb.
Sponzorjem, ki so omogočili odpravo, se iskreno zahvaljujemo, imena pa smo objavili na naši spletni strani Papua Nova Gvinjea, enotnost v raznolikosti.
