Kar pet avtomobilov smo potrebovali, da smo se vsi porazdelili po jeklenih konjičkih pa še šesti se nam je pridružil iz Ljubljane.

Na kar dolgi poti do našega izhodišča ni šlo brez obvezne kave na počivališču Voklo, od tam naprej pa smo v koloni krenili proti Pokljuki, kjer smo že iz doline opazovali naš cilj. Pa še čas hitreje teče, ko lahko občudujemo naše lepe gore okoli nas.

Vsi smo dobre volje krenili proti našemu prvemu cilju – Blejski koči – ki leži na lepi planini pod Lipanskim vrhom na dobrih 1600m nad morjem. Že na tem kraju se čas ustavi in ni čudno, da se mnogi odločijo  priti le do tu. Mi pa smo bili vseeno z mislimi štiristo metrov višje, kjer nas čaka še nekaj lepšega. Pogumno smo se spoprijeli z prvim klancem tik nad kočo potem pa malo lažjega in nato še enkrat malo bolj v strmino, kjer so bili nekateri že bolj zasopli. Na vrhu vzpetine pa prijeten šok, saj se je pred nami odprl pogled na ostenje mogočne Rjavine, pod njo pa dolga dolina Krme. Le Triglav ni dovolil, da bi ga videli. Nealeč pred nami pa nas je že čakala naša peč. Vsi smo prispeli srečno in na vrhu so nas že čakale planinske kavke in prosile kruha.

Debela peč resnično zasluži ime panoramske gore v tem delu Julijcev. Pod nami lepi pokljuški gozdovi, med njimi pa lepe zelene planine, ki se ponovno oživljajo, daleč proti jugu smo videli Snežnik pa bohinjske gore, na severu Martuljkove gore z Škrlatico 2740m pa Kepa in Stol v Karavankah. V nedogled bi lahko našteval in tudi še kakšno uro dlje bi bili radi v objemu gore, vendar je vreme nakazovalo, da je potrebno misliti na povratek .

Na Rudnem polju smo ob zasluženi malici dobre volje zaključili še en lep dan.

Marjan Markovič, vodja planinske skupine pri DU Dolenjske Toplice