Pogosto se skotopični sindrom kaže v obliki težav, ki so podobne težavam z disleksijo. Pri osebah z disleksijo je ta sindrom pogosto prisoten, vendar ni nujen. Osebe s skotopičnim sindromom so občutljive na svetlobo (nočna vožnja) ali jih moti bleščanje belega lista pri branju. Nekaterim se črke na papirju navidezno premikajo, drugi se težko zberejo, tretji imajo pri branju glavobole in postanejo zaspani. Branju se izogibajo.
Predstavljeni sta nam bili sliki delovanja možganov pri osebi z in pri osebi brez skotopičnega sindroma, ki sta bili posneti, ko sta osebi brali. Pri osebi brez skotopičnega sindroma se je »bliskalo« le v predelu, ki ga uporabljamo za vid, pri osebi s sindromom pa povsod, saj možgani določenih podatkov niso znali predelati, zato so zaposlili še druga področja, ne le tista za vid, da bi pomagala razvozlati, kaj oseba gleda (bere). Osebe s skotopičnim sindromom v 10 min branja tako zaposlijo svoje možgane, kot da bi brali 10 ur skupaj. Nič čudnega, da se osebe s tem sindromom branju izogibajo! Rešitev, ki jo ponuja Irlen inšitut, je v barvnih bralnih folijah ali celo očalih, ki so obarvana z barvo, ki ustreza osebi, ki ima skotopični sindrom in je določena na podlagi testiranja, ki ga izvaja Inštitut za disleksijo.
Ker imamo doma deklico, ki ima diagnosticirano disleksijo ter s tem povezane učne težave, smo se odločili za testiranje skotopičnega sindroma. Predhodno nam je bil v veliko pomoč vprašalnik, ki ga lahko dobi vsak na spletni strani Inštituta za disleksijo, s katerim se okvirno določi, na katerih področjih ima oseba težave (občutljivost na svetlobo, bralne težave, glavoboli, rokopis, koncentracija, matematika, pisanje spisa, zaznavanje globine …). Pri samem testiranju se je končno izkazalo, kakšne vrste težav ima, saj namreč ni vedela, kako drugače mi vidimo kot ona. Tako se namreč šele človek zave, da so oči največji lažnivec med čutili. Vsakdo je prepričan, da drugi vidi enako kot on, ampak pomislite, kako težko je to preveriti, saj na primer oba vesta, da je trava zelena in vsak je prepričan, da jo vidi zeleno, a barvno slep na primer vidi nek odtenek sive, za katero ve, da predstavlja zeleno barvo. Skotopija ni barvna slepota, je drugačno (ne)zaznavanje določenih nians barv. Ugotovljeno je bilo, da hči vidi črke megleno (izrazila se je: »kot da so našpricane s sprejem«), zato se le-te med seboj zlijejo in jih ne loči dobro. S folijo ustrezne barve je takoj začela brati tekoče (prehodno je bilo branje zatikajoče in pri sledenju vrstice si je morala pomagati s prstom). Največja razlika se je pokazala, ko smo ji barvno folijo vzeli; njena ramena so se zgrbila, vrat stisnil in z nosom se je približala besedilu, ki ga je brala. Sedaj je s folijo samostojno prebrala knjigo za domače branje in tudi pisava se ji je izboljšala (postala je lepša in s tem čitljivejša). Ker je folija omejena le na branje, smo se odločili, da hčeri priskrbimo tudi barvna očala, saj lahko z njimi sledi pisanju na tablo, lahko piše v zvezek z belimi listi …
Vsem, ki so se morda našli v vsaj enem od zgornjih opisov (predvsem starši za otroke, saj so si starši do sedaj nekako že pomagali), sporočam, da za »učne težave«, kot splošno imenujejo težave v naši šoli, obstaja rešitev. Rešitev je tako preprosta, da je težko razumeti, da je vse skupaj res.
Zapisala: Marta Sitar
