Hidroelektrarna Savica je bila zgrajena daljnega leta 1916 kot vojaška hidroelektrarna v Ukancu. V prvi svetovni vojni je z elektriko oskrbovala obrat Bohinj Kranjskih deželnih elektrarn. Med leti 1946 - 1949 je bila zgrajena nova hidroelektrarna. To je bila prva hidroelektrarna zgrajena po drugi svetovni vojni, v kateri sta bila uporabljena domača tehnologija in znanje. Med letoma 1990 in 1991 je v osamosvojitveni vojni za Slovenijo hidroelektrarna Savica služila kot tajno skladišče orožja teritorialne obrambe. V tem skladišču je bila shranjena oborožitev, predvsem za drugi bohinjski bataljon 22. brigade teritorialne obrambe. Ta je bil mobiliziran 28. junija 1991 in angažiran pri blokadi in zavzetju cestnega mejnega prehoda Karavanke, varovanju letališča Lesce ter blokadi vojašnice Bohinjska Bela in Radovljica. Zaradi dobre varovanosti so v njem hranili tudi znatne količine zaplenjenega orožja. Tajna skladišča, tudi ta v hidroelektrarni Savica, so omogočila, da teritorialna obramba ni bila razorožena ter da so se enote pravočasno mobilizirale in uspešno izvedle bojne naloge pri obrambi samostojnosti Slovenije.

Hidroelektrarna Savica je danes ena od 15 malih hidroelektrarn, v katerih Gorenjske elektrarne, hčerinska družba Elektra Gorenjska, proizvaja zeleno električno energijo na Gorenjskem. Elektrarna predstavlja 44,4 -odstotni delež proizvodnje električne energije Gorenjskih elektrarn ter zagotavlja 2,2 - odstotni delež letnih potreb po električni energiji v gorenjski regiji. V stoletni dobi obratovanja je proizvedla že 1 milijardo in 100 milijonov kWh ekološko čiste električne energije. V 100 letih delovanja so jo zaposleni iz Gorenjskih elektrarn tehnično posodobili, avtomatizirali nadzor delovanja, kar se letno odraža tudi na večji količini proizvedene električne energije. V letu 2014, ki je bilo hidrološko izredno ugodno leto, je tako proizvedla kar 27.478.000 kilovatnih ur električne energije.

Aleš Ažman, direktor Gorenjskih elektrarn je ob odkritju dejal: »Za Gorenjske elektrarne je  HE Savica najpomembnejši objekt za proizvodnjo električne energije. Je hkrati tudi objekt, zgrajen izključno z domačimi napravami in opremo; posledično so bili izdelani prvi izdelki Peltonovih turbin v tovarni Litostroj, generatorjev tovarne Rade Končar in prvih domačih zaščitnih relejev Iskre. Slavnostno obeležje je danes tudi zahvala vsem predhodnikom, ki so skrbeli za ustrezen razvoj in nadgradnjo hidroelektrarne skozi 100-letno zgodovino Savice.«

Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti.

»Tu v Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj, smo pričeli s fizičnim  varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Varovanje se je izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa smo v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v Hidroelektrarni Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu. V Hidroelektrarni Savica se skladišče, kot tudi druga, ni spraznilo 28.  junija 1991, ko je bila izvedena mobilizacija enot TO Bohinja, pač pa smo v tega in v ostala skladišča prepeljali oborožitev, strelivo  in minsko eksplozivna sredstva, last JLA, zaplenjenega na  mejnih stražnicah na Zgornjem Gorenjskem. Izpraznili smo ga šele v začetku septembra 1991 leta. Zaradi teh in podobnih odločitev in akcij, lahko z gotovostjo trdim, da slovenska TO ni bila nikoli razorožena, še najmanj Gorenjska,« je dejal Janez Koselj in se na koncu zahvalil vsem teritorialcem Bohinja za pogumna dejanja,  pomoč, predvsem pa za varovanje in obvarovanje vašega, našega orožja in za prispevek Bohinjcev v osamosvojitveni vojni ter zaposlenim za skrbno čuvanje orožja.

Ob tej priložnosti je podelil spominske listine petim zaupnikom, takrat zaposlenim v Hidroelektrarni Savica: Francu Sodji, Jožetu Sodji, Janezu Pekolu, Janezu Strgarju in Alojzu Markelju.

Spominsko ploščo sta odkrila direktor Gorenjskih elektrarn Ažmanom in bohinjski župan Franc Kramar, ki je spomnil, da je Bohinj v času vojne prispeval zelo veliko, kar država žal v 25 letih ni prepoznala.