Društvo DOLI je društvo, ki dela danes - na podlagi preteklosti. Tudi za Lokavške kulturne dneve je bilo tako.

Začeli smo v petek, 10. oktobra, ko smo skupaj z lokavško podružnično šolo, Goriškim muzejem in krajani Lokavca praznovali 20. obletnico projekta Lokavec in čas.

Naslednjega dne je bila osrednja prireditev v dvorani Edmunda Čibeja s podelitvijo priznanj Edmunda Čibeja, v  nedeljo pa smo v društvu DOLI pripravili prav poseben pohod po zaselkih Lokavca - našo kulturno dediščino – poroko, smo prikazali v živo.

Pohod z naslovom 'Whcet bo' se je začel pred Dvorano Edmunda Čibeja. Pohodniki so si najprej ogledali prečudovito razstavo o poroki avtorice Tanje Gomiršek in razstavo, ki so jo pripravili otroci podružnične OŠ v Lokavcu pod mentorstvom lokavških učiteljic.

'Tistega lepega dne'  je bil naslov razstave o poroki, ki prikazuje oblačila, ki so jih nosile neveste pred sto in več leti, pripoveduje o nevestini bali, o poročni slovesnosti in odnosu med nevesto in ženinom in njunimi starši.

Tudi lokavški otroci in učiteljice so bili unikatni. Narisali so, kako si predstavljajo poroko, zbirali so zbadljivke, ki so jih prepevali pred davnimi časi in na razstavi so bili tudi  otroški vozički, ki oblikovno niso bili tako dovršeni kot danes, so pa bili vseeno funkcionalni.

Otroci so izdelali tudi različne spominke, da bi dobili kakšen kovanec za šolski sklad, da bodo lahko pomagali socialno revnejšim otrokom. In na koncu je bil na razpolago še jubilejni časopis '20 let Lokavec in čas', časopis za poduk o zgodovini Lokavca. Vsako leto ob izidu časopisa 'Lokavec in čas' so bili v njem tematski prispevki lokavških učencev, tokrat pa so v časopisu prispevki odraslih. V njem veliko piše o prezgodaj preminulemu etnologu Andreju Malniču, o začetkih projekta 'Lokavec in čas', o delu društva DOLI, o delu lokavške šole in učiteljic, spomini dveh nekdanjih učenk, ki sta danes že odrasli osebi, dolgoletna vodja podružnične šole Lokavec Mara Obed je napisala kronologijo dejavnosti 20-letnega obdobja, profesorica Ivana Slamič, ki je kot takratna ravnateljica OŠ Danila Lokarja ogromno pripomogla k temu projektu, pa je za časopis napisala spremno besedo. Časopis je založilo in izdalo Društvo DOLI, glavni in odgovorni urednik pa je predsednik društva Boris Blažko.

Vse to in še več so izvedeli naši pohodniki, potem pa so se odpravili k živi predstavitvi zgodovine. Pot jih je vodila  na Palkovše - pri hiši Marije in Vlada Božiča jih je čakala prva dramska predstavitev 'Podoknica'. Poleg članov društva DOLI so nastopali pevci pod vodstvom zborovodkinje Mateje Soban in zapeli prečudovito podoknico, ki se je nadaljevala s plezanjem ženina po 'lojtri', materinim oblivanjem z vsebino v  bokalu in razjarjenim očetom z vilami.

Pohod se je nadaljeval h Kušem, k hiši Stankota in Ivana Černigoja, kjer je bil dramski prikaz 'Glihenga ali snubljenje'. Oče in starešina ženina ter ženin so prišli vprašat za nevesto, vendar nevesta brez dote ni bila dosti vredna, zato se je razvila glihenga, ki se je seveda zaključila v obojestransko zadovoljstvo. V našem primeru tudi v zadovoljstvo 'ta mladih'.

Pohodniki so si ogledali še kovačijo in po ogledu jih je čakal nov dramski prikaz 'Nevestina bala'. Tudi pri tem ni šlo brez zapletov, saj nevestina mati ni hotela dati skrinje, dokler ni pristopil ženin z mošnjičkom. Po plačilu furmanu in z nevestino molitvijo pred konji je voz s konjsko vprego odpeljal nevestino balo in tudi pohodniki so se odpravili naprej proti Brithu.

Tu pa je bil prikaz 'Prihod po nevesto in šranga'. V igro so bili vključeni tudi pohodniki, tako da so se lahko počutili del skupine. Po strašnem glihanju in prigovarjanju ter rezanju debla, smo končno zakorakali v cerkev, saj je že zdavnaj zvonilo in vabilo k poroki.

V cerkvi so najprej zapele orgle, na katere je igral Uroš Kovač, nato nas je sprejel župnik Jože Ličen in povedal, kakšen je bil poročni obred pred sto in več leti. Poroka ni bila tako slavnostni dogodek kot danes. Poročali so se na ponedeljek ali sredo. Ženska je morala biti poslušna in ubogljiva. Pri cerkveni poroki je tudi župnik samo priča in skrbi, da se vse odvija po pravilih, ker mladoporočenca sama skleneta obljubo pred Bogom, zato so se do današnjih dni obdržale besede, ki jih na koncu pove župnik: »Kar je Bog združil, naj človek ne loči!«

Pred cerkvijo so nas pričakali lokavški otroci, da so dobili bonbone, tako kot nekoč in plesna skupina Most s plesom  'Stu ledi'. Na koncu so se plesu pridružili še mladoporočenca, starosta in družica ter starši.

Nato je ženinov oče povabil vse svate na ženinov dom, na slavnostno kosilo. Ženin in nevesta, nevestina starša in muzikant so se peljali z vozom, ostali pa so morali iti kar peš.

V zaselku Bitovi, blizu Batičeve hiše, kjer je bil predstavljen ženinov dom, so pritekli otroci pred voz in na ves glas vpili »dejte, dejte vbuheimje, naši novici kar ji hre, naši novici židan trak, stari babi štrik za urat«. Tako smo prišli do ženinovega doma, ko so morali biti otroci spet pridni, saj je ženin pripeljal domov nevesto, ki jo je sprejela mati z vrčem vina. Nato je nevesta stopila k ostalim članom družine, tudi do stare matere, in vsakemu poklonila neko malenkost. Ženinova mati ji je predala kolovrat, posodje in škaf, kar je pomenilo, da bo 'ta mlada' skrbela za gospodinjstvo in seveda je takoj povedala, da že k letu pričakuje novorojenca. Nevesta je vse pridno poslušala in prikimavala, potem si je lahko gledala nov dom.

Ko so ženske zaključile s svojim protokolom,  nas je gospodar – oče povabil k svatbeni mizi, zapela je harmonika in slavje se je začelo ob pijači in jedači. Prav, prav za konec pa sta mladoporočenca razrezala prekrasen kolač, po videzu in okusu, ki je bil izdelan v Pekarni Ježek. 

Blaž Kovač in Boris Blažko sta vodila pohodnike in Boris je vsak dramski prikaz še dodatno dopolnil z zgodovinskimi dejstvi. Scenarij in besedilo je na podlagi raziskave napisala Nada Blažko. Igrali so člani društva DOLI: Kristjan in Irena Marc – mladoporočenca (tudi v resnici sta mladoporočenca, saj sta dala obljubo tudi pred Bogom 30. avgusta letos), družina Kompara: Iztok, Bernarda, Martin in Klemen, Družina Babič: Gregor, Beti in Anej, Alenka in Brano Kompara, Nada in Hanca Blažko, Zvonko Bolčina, Nenad Miletić in Andrejka Blažko.

Stane Lokar je poskrbel, da so ob pravem času zapeli cerkveni zvonovi, Uroš Kovač nas je ob prihodu in odhodu iz cerkve sv. Marije Vnebovzete spremljal na orgle, Vinko Kovač je poskrbel, da nam je zaplesala  plesna skupina MOST, Loredana Zega je napis nad kolono napisala v kaligrafski tehniki, Zdenko Štrukelj je poskrbel za snemanje, Lea Kobal, Miran Lokar in Marko Vidmar so poskrbeli za fotografijo, Alenka Kompara je skrbela za tiste drobne stvari, ki dajo piko na in seveda vse je bilo brezhibno. Kmetija Černigoj (Dragica, Jože, Nejc in Teja) je kot že mnogokrat doslej poskrbela za hrano in pijačo in vso potrebno pripravo na terenu, kar zahteva izjemno organiziranost in predanost.

Veliko plačilo vsem, ki smo delali, so bile pohvale pohodnikov, ki so bile izrečene iz srca – stisk roke, objem, širok nasmeh ...

In za konec, pravijo, da se pove vedno samo najlepše, pa vendar mislim, da ni tako.Treba je povedati tudi tisto, s čimer nisi zadovoljen in to je seveda udeležba, zato bom citirala stavek profesorice Ivane Slamič, ki ga je napisala v spremni besedi časopisa Lokavec in čas: »Spomnim se očeta, morda je bilo to pred skoraj tridesetimi leti, čigar sin je moral na kulturni dan obirati koruzo. Očeta sem opozorila, saj fant ni imel pri tem nič, pa mi je rekel, da je koruza na lokavških njivah pomembnejša od šolskih neumnosti. Prepričana sem, da bi tudi ta oče in njegov sin, ki je že dolgo oče, danes ravnal drugače.«

Ali bi res??!!

Nada Blažko