K sodelovanju smo povabili dekanijo Vipava, Zavod za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica, dr. Branka Marušiča, ZRC SAZU Nova Gorica, Jurija Roso iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, predstavnike KS Budanje, Center za razvoj podeželja Vipave in nekatere posameznike.
Raziskovalna dejavnost o vseh možnih informacijah po naših in tujih arhivih, pričevanjih in materialnih dokazih, je obrodila sadove. Našli smo celo del prvotne ograje in del izginule noge huzarjevega kipa. Tako smo izvedeli tudi podrobnosti o smrti junaka Pavla in o vojaški slovesnosti, ki je bila ob postavitvi spomenika in njegovega prekopa.
Oktobra leta 1813 so se Napoleonove čete umikale z naših krajev in takrat se začne zgodba o hrabrem vojaku Paulu Rostasu, ki je 3. oktobra zadrževal na cesti od Ipave proti Ajdovščini šestdeset pešcev in sedem konjenikov v četrt ure trajajočem boju. Kljub mnogim ranam ni odnehal, slednjič ga je sovražni vojak, skrit za neko stavko koruzne slame na bližnji njivi tako dobro zadel, da je junaški huzar omahnil s konja in izdihnil. Pogrebci so ugotovili, da je bil pokojnik zadet od tridesetih krogel, toda smrtonosna je bila le zadnja.
Podrobnosti o junaški smrti smo izvedeli iz Rokodelskih novic, ki so obširno poročale (20. 10. 1845) o slovesnosti odkritja spomenika Rostasu, ki so ga postavili 32 let po njegovi smrti. Spomenik je bil zaveza petega huzarskega regimenta, ki mu je Rostas pripadal, izvemo iz časopisa: Junaka slavna smert je šla tisti dan od ust do ust po vsej dolini; teržanje so ga z veliko častjo pri Ložki cerkvi pokopali. Hvalevreden peti huzarski regiment iz Milana je sklenil narediti junaškem sinu spomenik iz trdiga kamna na grop postaviti 5 in pol čevljev visoko s predvidenim spodobnim železnim oklepam.
Spomenik je napravil gospod Karl Seppenhoffer, goriški rojak, c. k oficir kneza Leopoldoviga peškiga regimenta in je bilo to pervo kamnato delo njegovih rok, narejeno iz goreče ljubezni do domovine in do vojaške časti.
Vsa dela pri postavljanju spomenika sta opravila dva vojaka. Spomenik je postavljen na istem mestu, kjer je bil junak pokopan, šest do osem sežnjev od cerkve in tri od ceste. Časnik podrobno poroča o slovesnosti: Ob enajstih zjutrej so častiti gospod Jurij Grabrijan, Ipavski fajmošter in tehant velko mašo po mertvih imeli, pri kteri je bilo slišati med orglanjem perve pevce iz Gorice, vojaki pa nastavljeni pred cerkvijo so pri sv.evangeliji in povzdigovanju s streljanjem molili. Veliko velavne gospode iz cele okolice, in mnogo druzih je k temu opravilo vkupej prišlo.
Sledilo je drugo poročanje v istem časniku in pod istim naslovom (5.11.1845), kjer izvemo, da je imel po cerkveni slovesnosti gospod Matija Vrtovec na željo vojaškega poglavarja častno dolžnost, da je svoj govor v slovenščini namenil vsem prisotnim oficirjem in vojakom: Danes bomo pa Visoko častiti! Na ravno tistim svetim mestu slavni junakaserčnosti Pavla Rostaza novi in stanovitniši spominik posvetili, ktiriga so mu - svojimu nekdanjimu tovarišu - vsi udje od prviga do zadnjiga častitiga c. k. petiga huzarskiga regimenta omislili. Kakor regimenta jakimu sinu, bo leta krasni spominik tudi vsim njegovim tovaršam, ki so mu ga postavili, v veliko, veliko čast. Njegovi pozemeljski ostanjki pak naj na tem svetim mesti pod brambo Marije, naše preljube Gospe, ktero v ti hiši božji častimo do dneva ustajenja s častjo in v miru počivajo.
Poročevalec nadaljuje:
Po končanem nagovoru so še Goriški gospodje pevci zapeli v cerkvi pesem Junaka spanje, brez orgeljske spremljave. Nato so več časa popred izkopane in v spodobni tružci spravljene kosti Paula Rostasa iz cerkve med spremljanjem vojaške častivne straže na to mesto prenesli, spomenik blagoslovili in potem tružico s kostmi podenj v pokopališe položili. Zadnjič je praznično oblečena vojašna, ki se je naproti cerkvi in spominšini nastavila, leti po svojih šegah trikrat vklonila, in jo s trojnim streljanjem z muziko počastila.
Vse oficirje je nato povabil gospod grof Lanthieri na kosilo. Na večer je lepa vojaška muzika na plesišu v Tabri pričujočo gospodo k veselimu plesu združila. Množica kantonske komisije je toliko denarja zložila, da so vojaki dva dni v Ipavi, z mesam, rajžem in vinam gostovani bili.
Starejši ljudje še vedo povedati, da je grof Lanthieri zelo spoštoval spomin na vrlega junaka in se vsakokrat, ko je jahal na konju mimo njegovega spomenika, spoštljivo priklonil in ga po vojaško pozdravil.
Spomenik so porušili italijanski okupatorji. Kip so razbili in nekateri njegovi deli so ležali povsem zapuščeni na šolskem dvorišču v Vrhpolju. Del kipa je služil tudi kot strešni kamen. Od leta 197l so ostanki kipa deponirani v Goriškem muzeju.
Kip Paulu Rostasu je bil postavljen z velikim spoštovanjem do hrabrega vojaka, ki se je boril za svojo domovino, da ne bi pozabili, da je treba domovino čuvati in braniti. O tem pričajo mnogi spomeniki hrabrim vojakom širom po Sloveniji. Brez njih danes ne bi imeli samostojne Slovenije. Brez njih ni preteklosti in ne prihodnosti. Zato jim pripada slava. Upamo in želimo, da nam bo dokončno uspelo oživeti spomin tudi na hrabrega vojaka Paula Rostasa, ki se je boril in umrl pred veličastno cerkvijo Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi.
Povzeto po zapisu Magde Rodman v Vipavskem glasu (89 / 2009)
