Leta 2007 smo v Kulturnem društvu Dvor prvič, s pohodom in spremljajočim programom, obudili spomin na ljudskega pisca in duhovnika Janeza Kmeta, ki je s svojim pisanjem in delom pustil neizbrisen pečat na Selih pri Ajdovcu, med tamkajšnjimi krajani in tudi širše. Težko življenje v povojnem obdobju, tako po materialni kot politični plati, je zaznamovalo bolj ali manj vsakogar. Duhovniki so bili še posebej na udaru, hkrati pa so nemočni opazovali probleme svojih župljanov. Rahločutnega Janeza Kmeta je vse to zelo bremenilo. Svoja opažanja, lastno nemoč in tegobe je izlil v črtice in povesti Dom pod Borštom in Nove brazde.

Pohod po poti Janeza Kmeta je postal in ostaja tradicionalen. 30. marca letos smo ga pripravili že 17-tič zapored z vmesno prekinitvijo zaradi vsem poznanih objektivnih razlogov. Vsako leto znova po materinskem dnevu združimo kulturo in šport ter obudimo spomin na Janeza Kmeta. Če smo prva leta privabili predvsem domačine, ki so želeli spoznati zgodbo domačega ljudskega pisca, se nam zadnja leta pridružujejo pohodniki iz različnih koncev Slovenije, ki jih zanimajo manj znane poti, kraji in ljudje.

Blizu šestdeset pohodnikov se je na prvo nedeljo po prehodu na poletni čas zbralo na štartu na Dvoru ob nogometnem igrišču. Dež je na srečo prenehal, je pa turobno megleno jutro verjetno marsikoga zadržalo doma. Že ob pripravi prvega pohoda smo se odločili, da ga izpeljemo v vsakem vremenu in tudi to tradicijo ohranjamo. Po izmenjavi jutranjih pozdravov in izrečeni dobrodošlici v imenu organizatorjev, Kulturnega društva Dvor in Planinske sekcije Dvor, smo se odpravili proti Vinkovemu vrhu po t.i. mlinarski poti. Po krajšem postanku, kjer smo novim udeležencem predstavili lokalne zanimivosti, med drugim tudi lokacijo keltskih prebivališč in grobišč, smo pot nadaljevali do cerkve in pokopališča na Selih pri Ajdovcu, kjer je deloval Janez Kmet. Tu smo si privoščili krajši postanek, čaj in pecivo sta po sorazmerno hitri hoji in vlažnem vremenu vsem prijala. Novi udeleženci so si z zanimanjem ogledali cerkev z župniščem in pokopališčem. Tudi sicer vedno znova spoznavamo, kako obiskovalci od drugod prej opazijo lokalne znamenitosti kot domačini. Mnogi so z zanimanjem fotografirali kozolce, stare in izstopajoče zidanice, zanimive domačije in s tem tudi nas opomnili, da velja to dediščino ohranjati za prihodnje generacije.

Preko Velikega Lipovca smo pot nadaljevali po gozdni cesti proti naši naslednji postojanki na Plešivici. Med potjo, ki v tem delu teče skozi gozd, kjer ni razgleda, pa je bilo več priložnosti za klepet, medsebojno spoznavanje in izmenjavo planinskih doživetij. V konjeniški koči na Plešivici nas je prijazno sprejel gospodar Toni in pohodnike povabil v zavetje doma. Okrepčali smo se s toplo malico, nato pa smo se odpravili še do razgledne točke, ki jo krasi lepo dodelana klop s čudovitim razgledom na dolino Krke. Mimo lovskega doma smo se po ustaljeni poti vrnili nazaj na Dvor.

Zadovoljni pohodniki, nova poznanstva, prijetna družba so vedno znova vzpodbuda organizatorjem, da nadaljujemo s pripravo pohoda vsako leto znova. Skozi 17 let se je izmenjalo že veliko udeležencev, tudi generacije se menjajo, uigrana ekipa organizatoric pa ostaja ves čas ista. Gotovo se ponovno zberemo naslednje leto, privabimo nove in stare pohodnike, vzpostavimo nove vezi, ohranjamo tradicijo in naše korenine.

Valerija Vidmar, KD Dvor in PS Dvor

Foto: Jadranka Meglen, KD Dvor