12. julija 2018 smo v sklopu praznika občine Žužemberk in Trških dni 2018 imeli slavnostno otvoritev poslovilne vežice v Šmihelu. Majhna, in v skladu z novimi trendi oblikovana, se je v zavetju cerkve svetega Mihaela pridružila drugim častitljivim objektom, da bo v naši skupnosti opravljala svoj plemenit in dragocen namen. Nudila nam bo prostor, v katerem se bomo lahko v domačem okolju primerno in dostojno poslovili od svojih bližnjih in sokrajanov. Vendar pa je v resnici njeno darilo še bolj subtilno. Nudi nam zavetje, da se lažje poglobimo vase, ko se srečamo z življenjskimi prelomnicami kot so smrt in izguba nam ljubih ljudi.

Za zahodnega človeka je smrt nekaj, kar nas straši, nekaj, čemur bi se izognili, če bi se le dalo. V tem modernem času hitenja bi z njo najraje opravili na hitro, površno, jo potisnili na rob zavesti. Vendar ne gre tako. Tema smrti, minljivosti in izgube je zelo pomembna za vsakega od nas. Prisili nas, da se soočimo z lastno minljivostjo in minljivostjo vsega okrog nas, povabi nas, da se ozremo vase in se zavemo svojega bivanja tukaj, na Zemlji. Poraja nam večna vprašanja o tem, kdo smo, kaj je življenje in kakšen je smisel življenja tu, na Zemlji.

Čeprav nas smrt straši s svojo skrivnostnostjo in nepredvidljivostjo, je v resnici le dragocena učiteljica, ki nas opominja na darilo življenja. Opogumlja nas, da ga živimo polno, zavestno, da hodimo po svetu z ljubeznijo in radostjo v srcu, da se zavedamo dragocene priložnosti, da s svojim bivanjem, talenti, energijo in darovi polepšamo in oplemenitimo ta svet ter še posebno življenja ljudi, s katerimi sobivamo.

Pogosto jo zaradi bolečine pred izgubo ter strahom pred praznino in izničenjem odrivamo iz svojih misli, vendar je proces umiranja ves čas prisoten v našem vsakdanu - v vsakem trenutku. Ves čas smo priča neizbežnemu ciklu rojevanja v obliko in prehajanju iz oblike v druge dimenzije: z vsakim vdihom in izdihom, z brstenjem rastlin in cvetov spomladi in razkrojem pozni jeseni, vsakič, ko se prerodijo semena v rastlino, gosenice v metulja - vse te faze rasti, preporoda in preobražanja v druge oblike, vse to je življenje, kjer si rojstvo in smrt podajata roki.

Kljub temu pa je smrt ena izmed težjih izkušenj, ki jih ljudje doživljamo na svojem potovanju tu, na Zemlji. Vendar je vse več pričevanj o tem, da je smrt le prehod, veličasten proces, ko se soočimo s svojim življenjem, pustimo za seboj svoje telo in se s svojim nesmrtnim bistvom vrnemo v svetlobo.

Vse več je spoznanj, da, tako kot je pomembno, da sprejmemo v svoje toplo naročje dojenčka, ki se rodi, in ga objamemo z ljubeznijo, je prav tako pomembno, da se z ljubeznijo in toplino poslovimo od naših bližnjih, ko odhajajo v druge dimenzije. Pomembno je, da smo ob njih, jih držimo za roke, jim prigovarjamo, se pogovarjamo in jim pustimo, da odidejo, ko je njihov čas.

In ko se zgodi točka prehoda, ko odidejo k Bogu, v svetlobo, ostanemo bližnji tu ponavadi s praznino in bolečino v srcu.

A zlomljeno srce je hkrati tudi odprto srce. Ob izgubi ljudi, ki smo jih ljubili, s katerimi smo si delili svoje potovanje, neizbežno čutimo bolečino, to je naravno. Vendar trpljenje ni nujno del poti. Pomembno je, da se opremo na ljubezen, ki smo jo doživeli v času življenja, in se svojih bližnjih z ljubeznijo spominjamo tudi v njihovi odsotnosti. Bolečina ob izgubi ter žalovanje sta odsev in dokaz te ljubezni. Vsaka solza je potrditev, da smo ljubili in da nam je bilo globoko mar.

Če si dovolimo popolnoma potopiti se v žalovanje, se sčasoma raztopijo začetne boleče misli in občutki, raztopita se obup in praznina, ki ju nadomesti sladka hvaležnost za čas, ki smo ga mi in naši ljubljeni preživeli skupaj. Pa čeprav včasih prekratko, kot se nam zdi. Moč ljubezni namreč ne more biti poražena s smrtjo.

V teh trenutkih prehoda, poslavljanja in žalovanja so nam lahko vodilo, opora in navdih besede zdravnice, psihiatrinje Elisabeth Kübler Ross, ki je bila pionirka na področju raziskovanja smrti in umiranja. Takole je napisala.

 »Ko opravimo lekcije, zaradi katerih smo bili poslani na Zemljo, dobimo blagoslov, da napredujemo. Dovoljeno nam je, da se osvobodimo svojega telesa, ki oklepa našo dušo, kakor kokon zapira bodočega metulja in ko pride pravi čas, lahko zapustimo svoje telo.

Potem smo osvobojeni bolečine, strahov in skrbi; svobodni kot čudovit metulj se vrnemo domov k Bogu … Tja, kjer nismo nikoli sami, kjer nadaljujemo z rastjo, pesmijo in plesom, kjer smo s tistimi, ki jih imamo radi in kjer smo obkroženi z nepredstavljivo ljubeznijo.«  

Elisabeth Kübler Ross

Namen mrliške vežice naj tako ne bo le prostor poslavljanja, končna postaja za nas ali naše bližnje, temveč naj bo prostor proslavljanja življenja, modrosti, sledi tistih, ki bodo v njej doživljali prehod, naj bo prostor za lepe spomine in za počastitev poti članov naše skupnosti.

Maja Papež Iskra

Svetovalka za osebno rast

Zavod Notranji izvir