V začetku aprila, ko se je narava že obarvala, smo se odpeljale na primorsko in v Trst, ki je danes v Italiji. Leta 1870, v času pred 1. svetovno vojno, ko so ženske največ z Goriške in okolice, služile kruh za svoje družine v Egiptu, je bil slovenski.
Na Razdrtem smo dobili vodiča, ki nam je na poti v Trst povedal ogromno zgodb mladih deklet in mater, ki so zapustile svoje družine in odšle v neznano pot po morju. Ob gradnji Sueškega prekopa (ki je dolg 200 km in so ga gradili 10 let) je v Aleksandriji in Kairu veliko bogatih družin potrebovalo varuške, dojilje, sobarice, kuharice, guvernante. Te ženske so se tam zaposlile in pošiljale domov denar. Nekatere družine so si opomogle, za druge je bil odhod mame in žene pretežak in družina izgube ni prebolela. Vodič nam je omogočil, da smo se v Trstu srečali z Albertom Čevardijem, ki se je rodil leta 1940 v Egiptu slovenskim staršem. Oče je kmalu umrl in z mamo sta ostala v Egiptu tudi v času njegovega študija. Tam je bil 30 let učitelj in zavarovalničar, sedaj je turistični vodnik, govori pet jezikov in živi v Trstu, na domu svojega očeta. Zimski čas še vedno preživlja v Egiptu. V Sloveniji smo obiskali Prvačino, kjer se je rodila njegova mama. Imajo društvo in muzej, ki predstavlja življenje žensk, ki so prišle iz revščine v bogato deželo Egipt in revnega življenja doma (po vrnitvi) niso več zmogle. V muzeju so predstavljene fotografije teh žensk, od katerih so nekatere tudi obogatele in pomagale domačemu kraju. To je bila Joža Sedmak (Josefine), doma iz zelo revne ribiške družine, v Križu pri Trstu. To so težke zgodbe, ki so se dogajale vse do leta 1950. Kot je povedal vodič, so nekateri otroci materam odhod zamerili in si ostali vse življenje tujci. Zadnja slovenska aleksandrinka je v Egiptu umrla leta 2006.
Polni vtisov in dogodkov, ki so se dogajali nedolgo tega, v nekdaj naši skupni domovini, so še kar nekaj časa zapolnjevale naše misli.
Ali se zavedamo, da za rast potrebujemo močne korenine?
Vodič nam je priporočil knjigo: »Grenko morje« in film » Aleksandrinke«, ki ga je posnel Metod Pevec leta 2012.
Napisala: Milena Iskra
Tu je pesem Valerije Zorn, ki govori o bolečih čustvih teh žensk.
Morje širno, ki me pelješ
tja v neznani kraj.
Dom pustila sem, družino,
Bog ve če sploh še vrnem se nazaj.
Otročičke sem pustila,
hrano sem od ust jim vzela.
Lačna usta so jokala,
tuja usta so hlastala.
Solza je na njih kapala,
kaj za denar sem vse prestala.
Otrokom vedno sem pisala,
vse na svetu zdaj bi dala,
da pri vas bila bi zmeraj,
še na vas misleča mama.






