Sveti Peter kot najvišji vrh Suhe krajine in mejna točka med občinami Žužemberk, Kočevje in Dolenjske Toplice je že vrsto let dobro poznana in priljubljena postojanka pohodnikov, zadnja leta pa tudi kolesarjev. Prav tako obiskovalci sorazmerno dobro poznajo žužemberško in topliško stran hriba, medtem ko je bila kočevska stran za visoko ograjo, imenovana obora, nedostopna za ogled. Marsikdo bi želel prestopiti ograjo, ker je bilo znano, da so za njo skrivajo ostanki kočevarskih vasi, vendar je bil dostop omejen redkim privilegiranim izbrancem, ki so imeli dovoljenja za lov.  Vstopali so lahko tudi kmetje iz dolinskega dela Suhe krajine, ki so z dovolilnicami v zapuščenih kočevarskih vaseh pridobili krmo za živino, saj jo v dolini v preteklosti ni bilo dovolj. V letu 2025 je bila ograja odstranjena, s čimer se je odprla možnost vstopa v do tedaj relativno omejeno področje. Kljub tem so se le redki podali v samostojno raziskovanje tega območja brez urejenih poti, oznak in marsikje brez mobilnega signala.

V Kulturnem društvo Dvor smo se skupaj s Planinsko skupino Dvor odločili, da odstremo zaveso tega območja. Po opuščenih kočevarskih vaseh nas je popeljal Rajko Pečjak, ki je kot otrok vrsto poletij staršem pomagal pri spravilu krme, raziskoval ostanke vasi in prisluhnil starejšim, ki so še poznali zgodovino Kočevarjev.

Na pohod in ogled kočevarskih vasi smo se odpravili 26. aprila 2026, na čudovito sončno nedeljo. Iz Podgozda je štartala manjša skupina 25 pohodnikov, ki se jim je na Svetem Petru pridružilo je okrog 60 udeležencev, željnih spoznavanja zgodovine Kočevarjev. Najprej smo se spustili v Zgornjo Toplo Reber, kjer smo kmalu prišli do košenic in sadnega drevja, ki skupaj z ostanki hiš in vodnjakov pove, da so nekdaj tu živeli ljudje. Zemlja je bila skromna, na približno 800 metrov nadmorske višine tudi omejeni pogoji za pridelavo, zato so si Kočevarji večinoma z lesom ustvarjali pogoje za preživetje. Nadaljevali smo na Spodnjo Toplo Reber, ki je bila s cerkvijo center tega kočevarskega okoliša. Cerkveni stolp je obnovljen in predstavlja spomin na prebivalce, ki so v začetku 2. svetovne vojne zaradi zavajajočih obljub iz Rajha zapustili svoje domove, katerih začetki segajo v 15. stoletje. Pot naj je nato vodila do Luže, kjer nas je ob lepo vzdrževani brunarici pričakala čudovita jasa, polna cvetočih marjetic, ter nekaj klopi in miz, kar je ponujalo prostor za počitek in malico. Ne samo Luža, kjer smo si dejansko ogledali lužo z vodo, tudi ostale kočevarske vasi so nastajale ob izvirih vode, kar je bil osnovni pogoj za preživetje. Iz Luže smo se usmerili na Rdeči Kamen, ki ima tudi povedno ime, saj so skale dejansko rdečkasto obarvane. Na tem delu pohoda smo se dotaknili t. i. vzdržljivostne poti po medvedovih stopinjah ter spoznali ostanke partizanske bolnice Smuka.  Zadnja vas na resnično zanimivem pohodu poti je bil Komolec, kjer so ostanki novejše civilizacije, saj so se tu zbirali furmani, kasneje pa je bila farma živine. Tudi danes je razvidno, da območje ni povsem zapuščeno, saj je vidno, da se grmovje in drevje še vedno čisti. Krožno pot smo sklenili nazaj na Zgornji Topli Rebri po približno štirih urah poti, ki so jo vsi pohodniki z velikim zanimanjem prehodili in spotoma prisluhnili vsem predstavljenim zanimivostim vodnika, kar nekaj informacij pa so udeleženci izmenjali med sabo. O Kočevarjih je kar nekaj  pisanih zgodovinskih virov, nekaj je še ljudskega izročila, ki se prenaša na nove generacije. To je bilo razvidno tudi na opisanem pohodu, saj je bilo med nami veliko mladih udeležencev, ki so se pohoda udeležili zaradi zanimanja za zgodovino in skrivnosti neokrnjene narave Kočevskega roga.

Na Svetem Petru smo naše druženje zaključili ob topli malici in se poslovili od večine pohodnikov od blizu in daleč, s katerimi smo organizatorji preživeli čudovit dan, razširili poznavanje Svetega Petra in postojanke na njem ter predvsem njegove neodkrite okolice. Še veliko je skritih kotičkov, zato je priložnosti za raziskovalne pohode še več, gotovo pa bo marsikdo od udeležence prijatelje in znance navdušil za ponovni obisk tega območja. Za vse, ki imajo radi neokrnjeno naravo, mir in digitalni odklop ob zanimivih zgodovinskih koreninah, je Kočevski rog in kočevarske vasi gotovo eden najbolj primernih območij.

Besedilo: Valerija Vidmar, KD Dvor in PD Dvor

Foto: Jadranka Meglen, Kd Dvor