Tokrat nas je predsednica DKŽ Suha krajina ŽužemberkTadeja Lavrič zbrala, da smo napolnile avtobus na pot proti Celju.

           Po obvezni kavi v Trebnjem, smo dobro razpoloženi, kmalu prišli na grič nad vasjo Sedraž, v občini Laško, kjer je »Turistična kmetija Nemec«. Mlad gospodar nam je razložil, da redijo živino, ukvarjajo se s predelavo mesa, mesnih izdelkov in ostalih pridelkov na kmetiji. Gostom nudijo tudi nastanitve in prenočišča z zajtrkom. Mi smo poizkusili njihove dobrote in si nabrali novih moči za nadaljnjo pot, na Stari grad v Celje. Tam nam je vodnik Dejan natrosil ogromno podatkov iz zgodovine, o nastanku gradov na tem območju, njihovih lastnikih, moči Celjskih grofov ter veselih in tragičnih zgodbah tistega časa (nesrečna ljubezen med Friderikom II in Veroniko Deseniško). Po izčrpnem poročilu o zgodovinskih dogodkih na tem območju v 15. stoletju, smo si z vodnikom ogledali še stari del mesta Celje, kjer je ob železniški postaji vidno srednjeveško obzidje, ki je Celje varovalo pred Turki in pred kmečkimi upori. Na tiste čase spominja cerkev sv. Jožefa, ki so jo zgradili meščani sami, da bi pregnali kugo, ki je takrat množično morila prebivalce. V bližini je špital - bolnišnica, edina v tistem času in je posvečena sv. Elizabeti. V mestu je tudi edina stavba arhitekta  Plečnika. V pokrajinskem muzeju Celje je ohranjena zbirka rimskih ostankov. Ob južnem delu obzidja stoji cerkev sv. Daniela in ob njej kip blaženega Antona Martina Slomška.  Po ogledu in izčrpnem zgodovinskem poročilu, smo obiskali še cerkev z letnico 1990, ki je posvečena Svetemu Duhu. V zelo prijetnem zunanjem in notranjem cerkvenem prostoru nas je sprejel tamkajšnji župnik. Pokazal nam je slikovno gradivo o gradnji, blagoslovu cerkve in posebnih dogodkih v življenju župnije. Povedal nam je, da je to peta Celjska župnija. Načrte  za cerkev je izdelal arhitekt Marinko. Blagoslovili so jo 26.8.1990. Farani se v njej zelo dobro počutijo, radi sodelujejo, pomagajo pri delu in veliko dela opravijo sami. Tudi mi smo se dobro počutili, ko smo se pogovorili in v akustično sakralnem prostoru zapeli dve pesmi v slavo in čast Mariji.

Na kosilu smo bili v znani gostilni »Francelj« z letnico 1895. Zelo lepo so nas sprejeli in zelo okusno postregli. Na nas pa je ta dan čakal še vodnik rudarskega muzeja v Laškem, g. Aljaž. Povedal nam je da je tu odlična mikroklima, zato se je mesto gospodarsko zelo razvilo. Tod so živeli Iliri, Kelti in Rimljani. Laško se je najbolj razvilo v času Rimljanov. Sem je bil kot katoliški duhovnik iz Trsta poslan Primož Trubar. V 19. stoletju je Laško dobilo železnico. Leta 1849 so začeli kopati rjavi premog in nekaj let kasneje, leta 1854 se je odprlo še zdravilišče. Takrat je bil trg v razcvetu. Po nesrečnem požaru pa je zgorel velik del trga, ostala je le graščina, ki so jo gasili z vinom, po pripovedi vodnika Aljaža. Proti koncu vojne pa so Laško bombandirali zavezniki.

V muzeju imajo občasno različne postavitve. Trenutno je postavljena razstava o začetkih pivovarne, njenem razcvetu, prevzemu delnic, ponovnem začetku in današnjem času, ko je lastnik pivovarne Nizozemski Haineken. Že več let je Laško znano po prireditvi »Pivo in cvetje«. Opazili smo, da je v mestu veliko cvetja. Ob muzeju je tudi rudarski rov, v katerem so kopali rjavi premog. Za obiskovalce je rov obokan in ometan z ometom, v drugem delu rova pa sta rudarja, ki kopljeta premog in je rov obložen z deskami. Vidi se, kako je delo rudarjev težko in nevarno.

             Toliko smo si ogledali, za več nam je zmanjkalo časa, čeprav bi z veseljem poslušali njihovo zgodovino, zgodbe in dogodke. Ob slovesu nam je vodnik dejal, da se moramo kmalu vrniti, ker nam ima še veliko povedati. Morda pa smo ob tem navdušili še koga.

 Napisala Milena Iskra in foto Koncilja Andreja