V uvodnem delu nas je predavateljica spomnila na zgodovino nekaterih izumov: parnega stroja, tiska, telefona, televizije, ki so zaradi strahu pred novim in neznanim  ter zaradi nerazumevanja njihovega pomena naleteli pri nekaterih ljudeh na nesprejetost. Podobno se danes dogaja z video igricami, ki so naša realnost, vendar zaradi spremenjenega načina preživljanja prostega časa mladih, v primerjavi z njihovimi starši in vzgojitelji, ter zaradi strahu in nepoznavanja obsežnega video igralskega prostora, povzročajo pri starših pogosto neodobravanje. V nadaljevanju smo se seznanili z vrstami računalniških iger (strategije, arkade, simulacije, strelske, pustolovske ter športne računalniške igre, na računalnik prenesene družabne igre …) in načini igranja (solo, večigralstvo, igranje preko interneta). V drugem delu smo razmišljali o razlogih za igranje ter o dobrih in slabih učinkih igre na igralce. Eden izmed razlogov je beg v domišljijski svet, ki temelji na zelo privlačni arhitekturi igralskih pokrajin. V igro je igralec aktivno vključen in nadzoruje potek dogajanja. V igro lahko vstopa v različnih vlogah, kot športnik, pilot, reševalec ipd., o katerih lahko v resničnem življenju zgolj sanja. V igro je potrebno pogosto zahajati že zaradi vaje, vzdrževanja forme in vzdrževanja stikov s soigralci. Nekatere igre pa so tudi zelo poučne in delujejo motivacijsko na nadaljnje učenje, npr. Serious games. Igranje ima na igralce nekatere pozitivne učinke: dobro razumevanje spleta, tehnično podkovanost pri uporabi tipkovnice in miške, kar se kaže v hitri odzivnosti reakcij pri igranju iger, večja osredotočenost na temo, boljše znanje angleškega jezika, bolje se znajdejo med množico informacij. Slabe plati, ki pa se tudi izražajo so: velika izguba časa, bežanje pred problemi, pogosto nekvalitetno in neodgovorno opravljanje zahtevanih nalog v resničnem življenju, odvisnost. Predavateljici smo v zahvalo podarili knjigo Martina Mrzdovnika, Orgle: kraljevski instrument v naših cerkvah in zabavno ter poučno sestavljanko Gogix za mlajše in starejše, ki sta jo razvila Karmen in Ervin Presiček. Sklenili smo z mislijo, da video igre predstavljajo svojevrsten izziv, da je njihov obstoj dejstvo in da se bomo morali naučiti živeti in preživeti z njimi.

Martina Petelinek