Kot na vsako veliko tekmovanje sem se pripravljala maksimalno. Še posebej zadnje leto pred olimpijado v Londonu sem vse podredila judu in treningom. Nisem odstopala od zastavljenega cilja in želje po visoki uvrstitvi. S trenerjem Marjanom Fabjanom sva si želela predvsem to, da ne staknem kakšne večje poškodbe ter da lahko nemoteno treniram in se pripravljam za največji športni dogodek.

Z olimpijskimi igrami ste sicer že stara znanka, pred londonskim zlatom ste domov prišli že z atenskim bronom. Tokrat pa  boste prisotni v povsem drugačni vlogi. Kako se počutite tokrat pred odhodom? Je trema sploh prisotna ali je celo večja?
Kljub temu, da v Rio potujem kor trener moške ekipe nisem sproščena. Čutim, kar čutijo oni … Željo po dobrih borbah, željo po zmagah in navsezadnje željo po odličju. Ne bom rekla, da imam tremo,  sem pa nervozna in že komaj čakam, da se ta svetovni dogodek prične. 

V Termah Zreče in na Rogli sta oba z Marjanom Fabjanom že skoraj doma. Kaj je tisto, kar vas vleče na Zreško Pohorje?
Predvsem mir, katerega tekmovalci še kako potrebujejo za nemoteno in kvalitetno delo. Zelo prijazno osebje ter kvalitetna in skrbno pripravljena hrana za športnike. Še posebej Rogla je vse v enem … Športna dvorana, kjer lahko vedno postavimo borilni prostor za judo, pa fitnes, stadion, tek v naravi ... Kaj več si lahko tako trener kot športnik želita? 

Tako kot je fizična pripravljenost za tekmovanja ključnega pomena, je zelo pomembna tudi psiha, še posebej pri judu. Vaša psihološka pripravljenost in osredotočenost na tekme je bila vedno občudovanja vredna. Kako vam uspeva prenos tega težko osvojljivega znanja na mlajše judoistke?
Takšne koncentracije in osredotočenosti se naučiš z leti, z izkušnjami. Mlajših judoistov tega še ne učim, saj se v mladosti uči predvsem discipline in kako vaditi judo. Kar sem dosegla na olimpijskih igrah v Londonu, prinesejo leta.

Se med pripravami na težke preizkušnje, kot so olimpijske igre, z ekipo tudi sproščate? Kaj na pripravah počnete skupaj, ko ni čas za trening?
Če smo na Rogli, z veseljem uporabimo savne in bazen ali se sprehodimo v naravo. Prav ta domačnost nam še posebej prija. Tudi v prostem času se vedno rada vračam na Roglo, kjer se počutim kot doma.

Ne samo starejše judoiste, v Termah Zreče smo gostili tudi najmlajše športne upe vašega judo kampa »Prijateljstvo, pozitivna energija in judo treningi«. Kako ocenjujete Roglo in Terme Zreče s tega vidika? Ali na kampu najdete tudi otroški potencial za kasnejše profesionalne judoiste?
Res je. To leto mi je v Zreče uspelo pripeljati 80 otrok iz petih držav. Na takšnih judo kampih učim predvsem judo tehnike, ki sem jih uporabljala sama v času svoje tekmovalne kariere. Poleg judo treningov želim otrokom pokazati, kakšna je bila moja pot do uspeha, kje je treba biti previden in kakšen je občutek, ko osvajaš najvišje stopničke. Seveda imajo možnost videti tudi vsa moja najžlahtnejša odličja, kar jim še posebej veliko pomeni. Pri teh starostnih skupinah se težko govori o bodočih profesionalnih judoistih. Sama želim, da se otroci na mojem kampu družijo v pozitivnem in zdravem okolju, kot so Terme Zreče.