Počasi prihaja v deželo jesen. Meseci divjajo proti koncu-ljudje pa smo kar bolj doma vse iz znanega vzroka, vzroka, ki se imenuje virus o katerem dnevno poslušamo vse informacije. Želje po izletih so ostale doslej neizpolnjene. Posamezniki so se podali po gorskih poteh,drugi pa,ki na višave ne morejo so ostajali doma.

Pa se nam je porajala ideja, da bi si ogledali pokrajino,kjer bivajo naši zamejski Slovenci. Mirna skoraj nepoznana pokrajina ob reki Rabi in Zali, kjer govore poseben dialekt, ki ga mnogi ne razumejo-a domačini 5000 Slovencev je ponosnih na ta jezik, ki jih veže s Slovenijo, vežejo ga Prekmurci, ki so izgubili velik del pokrajine,ki je bila svoj čas  enota.

Obiskali smo to pokrajino-mirno, zeleno, gozdnato površino na 98 km2, kjer je sedem porabskih vasic, kjer združno naredijo za kraj veliko prostovoljno, kjer je veliko povezanosti, prijateljskih odnosov, kjer neradi govore o prejšnjih časih, časih železne zavese.

Da sem organizirala ta izlet sta bila dva vzroka: naše pogosto jamranje, da nam gre slabo in rada bi ljudem pokazala, kaj pomeni povezovanje ljudi, kajti o povezovanju zasledimo uspehe.

Na tromeji: SLOVENIJA-AVSTRIJA-MADŽARSKA smo spoznali vasice in center pokrajine Monošter. Svoj čas so Porabci imeli srečo,da so njihovi župniki imeli posluh za jezik ljudi,skrbeli so s svojimi mašami, prevodi in povezovanjem ljudi, da se je jezik ohranjal. Tako smo videli mnoge zanimivosti, ki povedo, da v tej pokrajini žive pravi Slovenci: tudi Triglav, ki ga imenujejo mali Triglav je del kulture,ker le tisti, ki gre na Triglav je pravi Slovenec. Skala, ki je pristala v Andovcih je skala pripeljana s strani krajanov planincev iz Bohinja. Vsako leto se zberejo planinci Porabja pred malim Triglavom in nadaljujejo pravo pot do pravega Triglava. Vsi starejši, ki tja ne morejo-se vseeno pohvalijo,da so bili na Triglavu-čeprav le v Andovci.

To kar letos pogrešamo – so gobe. Pri nas je po gozdovih več gobarjev in avtov kot gob-v Porabju, ki je letos skoraj ne obljudeno, pa je gob, da so bile vidne celo ob cesti, ko smo šli na ogled. Potniki so bili navdušeni in smo dogovorjeni, da gremo pa drugič samo po gobe. Druge zanimivosti smo si tako že ogledali. Po dolgem času nismo govorili o virusu, politiki in tudi ni bilo kritiziranja. Bilo je veliko navdušenja, petja in veliko novega smo izvedeli o ljudeh na oni strani nekdanje železne zavese.