Konjeniški klub Stol je tudi konec leta 2023 že tradicionalno organiziral žegnanje konj na sv. Štefana dan.

Ko je 26. december postal praznični in dela prost dan, je bilo konjenikom omogočena obuditev starega običaja, blagoslov konj na Štefanovo.  Štefan poleg Jurija, Martina, Antona Puščavskega Lenarta in Vida spada med najstarejše slovenske svetnike, ki so prevzeli skrb za živino.

Sveti Štefan je tudi na Gorenjskem še vedno eden najbolj priljubljenih svetnikov, kot zavetnika živine in konj pa ga najbolj častijo prav kmetje in konjerejci. Šege in običaji so se ohranili do danes v različnih oblikah.

Zanimiv običaj, ki naj bi bil star že vsaj 300 let, poznajo ga na Križu pri Komendi kot tudi v nekaterih drugih krajih, kjer k blagoslovu lastniki živali prinesejo tudi lesene figurice svojih konj in druge živine. Župnik med mašo figurice blagoslovi, kar naj bi zagotovilo zdravje in varnost živine v novem letu, hkrati pa blagoslovi tudi vrečke soli, ki jih kmetje prinesejo na sosednji oltar. To sol pozneje lastniki živine pomešajo med krmo in naj bi zagotovila dodatno varnost in zdravje.

Vrečke soli, blagoslov konj in podobice je ta praznični dan okoli 35 konj in njihovih lastnikov  v sedlih, na vozovih, v zapravljivčkih in tudi peš prejelo na parkirišču pred cerkvijo na Breznici. Gospod župnik Gašper Mauko je dodal še nekaj priprošenj in preudarnih besed, da bi vse skupaj še bolj držalo. Nato se je sprevod podal skozi vas mimo Doslovč ter nazaj na prireditveni prostor KK Stol, kjer so konjeniki nadaljevali z običajem prijateljskega druženja.

O štefanovem se je ohranilo tudi nekaj vraž, znane so predvsem iz Prekmurja in s štajerskega konca.

Pravijo takole:

Če hočeš ostati mlad in lep, se moraš na štefanovo zjutraj umiti v mleku.

Vse bolezni odvrne od živine za vse leto tisti gospodar, ki na štefanovo od poldneva do tretje ure na travniku ujame živega krta, mu odvzame srce in ga da kravam.

V okolici Laškega mora vsak, ki se misli ženiti, vzeti na štefanovo vrv v cerkev; še tisti dan bo izbral nevesto in jo pripeljal domov.

Živine ponekod v Prekmurju ne napajajo zjutraj, ampak zvečer, drugi pa jo ženejo k sosednjemu studencu in ne domačemu, da jo obvarujejo bolezni na očeh.

Zaenkrat ne poznam nikogar, ki bi omenjeno preizkusil, morda pa mi lahko naslednje leto o tem vi kaj poveste. Zatorej, nasvidenje.

Meta Zupan

(vir: kkstol.si)