Zaradi spleta okoliščin smo 6. pohod po rudarski pohodni in učni poti izvedli letos 24. septembra, torej v evropskem tednu športa, ki je bil določen v letu 2015 in le dan po slovenskem državnem prazniku Dan slovenskega športa, ki ga praznujemo od junija 2020.

Vremenska napoved za soboto ni bila najboljša, je pa obetala suho vreme. Okrog 70 pohodnikov se je na drugo jesensko jutro zbralo na parkirišču v Evroparku, kjer so prevzeli tradicionalne majice in vodo. Tudi naše najmlajše pohodnike smo opremili z živahnimi majicami s podobo škrata perkmandeljca. Na pot nas je vse skupaj s pesmijo pospremil Viktor Kotar. Po skupni fotografiji za spomin smo se pohodniki sprehodili do rova Orlek, nato pa smo skupaj od najmlajših udeležencev do že izkušenih starih mačkov »rudarskega foha« in ljubiteljev rudarske dediščine sledili rumenim usmerjevalnim tablam »Pot SREČNO«. Rudarska pohodna in učna pot je namreč od letos naprej tudi del poti z imenom Pot SREČNO, ki vodi skozi štiri rudarske občine in je dolga 29,7 km. Uradna otvoritev celotne poti SREČNO, ki jo organizirajo občine Laško, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje, bo v soboto 8. oktobra letos s startom ob 7.30 v Laškem in ciljem v Zagorju.

Ob rovu Orlek smo si ogledali informacijsko tablo s fotografijami in prisluhnili razlagi o jami. Pot smo nadaljevali čez potok Kotredeščica in se sprehodili do vrta tete Johance ter se povzpeli po stopnicah na vzletišče Ruardi, kjer smo se ustavili ob drugi informativni tabli in izvedeli še nekaj zanimivosti iz rudarske preteklosti. Med drugim tudi to, da je bilo vzletišče Ruardi zgrajeno po rudarskem projektu in v avgustu 1996 predano Aeroklubu Zagorje. Pohodnikom se je zdel vznemirljiv tudi podatek, da se je premog v jami Kotredež odkopavalo na globini -262 m, torej 262 m pod morsko gladino.

Sledil je spust v dolino, mimo Graščine - rudniške uprave in veličastnega spomenika rudarskim rodovom, ki stoji na t.i. Trgu rudarskih rodov v Toplicah. Ker je območje Toplic bilo v preteklosti srce rudarjenja v Zagorju, se tukaj kakor pahljača razprostirajo ustja rovov in vsako leto si pohodniki bolj podrobno ogledajo enega ali dva od njih, saj je za vse enostavno premalo časa. Pohodniki smo se  letos sprehodili v še odprt del Aleksandrovega rova, kjer zadelko v rovu krasi umetniška slika akademskega slikarja Milana Razborška, ob rovu pa stoji kip sv. Barbare – zavetnice rudarjev.

Nekoliko smo si oddahnili po približno polovici poti na srečevališču Pristan med skladiščem razstreliva in oljnim rovom ob potoku Medija s perkmandeljcem v ozadju, potem pa nadaljevali pot do tretje informativne table ob parni lokomotivi, na kateri je več podatkov o transportu premoga skozi čas. Sledil je še ogled portalov jame Podstrana, ki ju bogatijo fotografiji na zadelkah in informacijska tabla na opornem zidu ter nova začetna oziroma končna tabla poti SREČNO.

A naša pohodna učna pot se je nadaljevala naprej proti Kisovcu in pohodniki smo se spet zagnali v hrib mimo rudniške kolonije, ki je kar precej že spremenila svojo podobo, predvsem pa danes manjka vrišč otrok, ki bi se, kot nekoč, igrali na dvoriščih kolonije. Še nekaj premaganih višinskih metrov in že smo bili na Viljeminiju, kjer so še vidni ostanki povratne postaje žičnice za prevoz zasipnega materiala, s katerim se je zasipavalo odkopana polja jam Kisovec in Kotredež. Potem pa nas je pot vodila le še v dolino mimo nogometnega igrišča do Naselja na Šahtu, kjer nas je pozdravil vonj po sveže pečenem kruhu, saj se je še kadilo iz ene redkih ohranjenih krušnih peči iz tistih časov. Pri peči so pohodnike tradicionalno prijetno presenetili domačini s šohta in nas pogostili z domačim kruhom, bohinjsko zaseko in ocvirki. Kruh sta nam spekla in postregla domačin Nande Ocvirk in Jože Grošelj. Pa tudi prava turška kava na bogato obloženi mizi ni manjkala. Tudi objekt krušne peči je opremljen z informacijsko tablo in pohodniki so si jo z zanimanjem ogledali.

Prijetno siti smo nadaljevali pohod po pešpoti do centra Kisovca – BEKSL, kjer je bila pretovorna postaja zasipnega materiala iz kamnoloma Borovnik za žičnico proti Viljeminiju za zasipavanje jam Loke in Kisovec in proti Cilenci za zasipavanje jame Kotredež.

Do cilja pohoda nas je ločila le še pot do Rudarskega muzeja Zagorje, kjer nas je že čakal poln kotel okusnega golaža, ki so ga za to priložnost pripravili v Gostilni Ribnik in osvežilna pijača. Posladkali pa smo se s knapovskim šmornom ali funštercem. Na prijetnem jesenskem soncu pred Rudarskim muzejem Zagorje smo se najedli in odpočili, potem pa nam je za zaključek zapel še naš član Viktor Kotar, pa tudi naša najmlajša pohodnica Ana je z otroško pesmico popestrila dogajanje.

Pohod je s strokovnimi razlagami obogatil Franci Brinovec, člani IO RMED SREČNO ZAGORJE pa smo poskrbeli za organizacijo in vse, kar sodi zraven.

Prireditev je organiziralo Društvo RMED SREČNO ZAGORJE v okviru prireditev ob občinskem prazniku in jo je delno sofinancirala Občina Zagorje ob Savi.

SREČNO!