Igrajo: Klemen Slakonja, Saša Pavlin Stošić, Rok Kravanja, Uroš Fürst, Nina Valič, Klemen Janežič, Janez Škof

 »Ti si lepa kakor roža, dolga kakor smreka, brhka kakor hrast, v tvojih tatinskih očeh en fant notri sedi, kateri v mene venkaj strelja. No, kako ti to dopade?«

Kdo ne pozna tega prvega odrskega in v slovenski komediji vse do zdaj le redko preseženega Anžetovega poskusa dvorjenja ljubljeni Micki? To dvorjenje po gorenjsko je v isti sapi neizmerno smešno in nadvse zgovorno. 

Anton Tomaž Linhart je z Županovo Micko, povzeto po takrat popularni Richterjevi dunajski veseloigri Die Feldmühle (Vaški mlin), v letu 1789, ko so Evropo pretresal učinki in posledice francoske revolucije, izvedel pravo malo kulturno in socialno revolucijo na odru ljubljanskega stanovskega gledališča. To je bilo dotlej rezervirano samo za nemščino in italijanščino, Linhart pa je s skupino prijateljev izobražencev uprizoril komedijo v domači govorici ter v duhu novih demokratičnih in svobodomiselnih teženj dokazal, da se slovenščina na odru enakopravno kosa z drugimi jeziki in da si kranjski narod zasluži umetnost v svojem maternem jeziku. Predvsem pa je dokazal, da ima na odru kaj povedati. 

V kratki komediji v dveh aktih se je duhovito ponorčeval tako iz koristoljubnih špekulantov kot iz snobizma, tako iz lahkomiselnega in predrznega plemstva kot iz zapitih in podkupljivih državnih uradnikov, in pokazal, kako domiseln mora biti preprost kmečki človek, da se uspešno izogne grabežljivim krempljem, ki z različnih strani prežijo nanj. In pri vsem tem Linhartov pogled na družbene sloje ni črno­bel: med plemstvom so tudi poštenjaki (v tem primeru je to poštena ženska!), zdrava kmečka pamet pa sem in tja nasede praznemu videzu in lažnivim obetom. Najdragocenejše volilo Linhartove Županove Micke pa je samozavest; jezikovna, razredna, osebnostna in ne nazadnje tudi umetniška.