Iz točke pozornosti v toku večne zavesti (glej 4/7) gledamo na dogajanje iz širše perspektive. 'Panoramski' razgled ni utesnjen in ne plaši, ne glede na to, čemur priča. Vse to je le še ena izkušnja, ki jo želi preiti kot živ, torej svoboden in ljubeč! 

Način, kako nekaj dojemamo, določa kako to doživljamo! 

To, kar smo doživljali ob nastopu epidemije, med njo in zdaj npr. strah, panika, ogroženost, prevaranost, bes... ali pa brezbrižnost, omalovaževanje, vzvišenost... ni odvisno do tega, kaj se nam dogaja, temveč od širine naše perspektive oz. od osebne moči.

Vse v življenju ima svojo frekvenco ali kot raje imenujem... ima svoj zven, medtem ko vsaka misel sicer ima svojo valovno frekvenco, ki pa nujno ne zveni. Če bi želeli grafično ponazoriti zven miru, bi dobili lepo dolgo mehko valujočo sinusoido kot gladina morja v brezvetrju. Če bi ponazorili nemir, bi dobili ostro zašiljene kratke nihaje, enako kot prikaz govora na tahografu ali zlaganosti na merilcu resnice. Ne samo, da pod vpliv te reso ali disonance na milost in nemilost izročamo svoje telo, ki se nanjo hipoma odzove s spremembo molekularne strukture... tudi iz okolja kot magnet pritegujemo k sebi isto. 

Kar se nam dogaja torej ni nekaj neodvisnega od nas. V dogajanju smemo prepoznavati zrcalo samih sebe in se otresti iskanja krivcev. Neposredno nimamo vpliva na okoljske dejavnike, imamo pa vpliv na 'osebni' zven, ki toliko lepše zveni in toliko lepše privablja, kolikor manj je v njem človeške osebnosti (naučenosti, nepristnosti). 

Smo del univerzalnega interneta, katerega 'element' prevodnosti je zavest... 

čistejša ko je, bolj ubrano zveni. 

Z Njo najlepše zazvenimo, kadar smo podobni utripu dreves in gozdnemu zvenu... neprenehoma v gibanju (fizičnem), pa vseeno vselej v miru (miselnem). To ni lahko, a pomislimo... kako lep in silovit človek je moral biti Aleksander Solženicin, da je vzrok za svoj pristanek v Gulagu iskal pri sebi, čeprav so milijoni kazali s prstom na Hitlerja! Leta je bil zaprt v nemogočih pogojih, izgubil je vse, kar je ljubil in posedoval, izgubil je zdravje... odvzeto mu je bilo vse... razen dostojanstva svobodnega duha, do katerega ima dostop le on sam. To je duh človeka osvobojenega... popolnoma odgovornega za svoj življenjski položaj! 

Če bi radi karkoli spremenili v svojem življenju, spremenite svoj žar. Bi radi mir, bodite mirni... bi bili radi živi in zdravi, ljubite in dajajte svobodo vsem in vsemu. Vsakomur dopuščajte njih same, z vsemi zablodami vred in tudi takrat, ko so te zablode uperjene v vas... kajti s tem Življenju dopuščate Njega in On dopušča vas v Svojem življenju. 

Sledi: Odpoved kot prag nove zavesti (6/7) - Premik zbirne točke zaznavanja